fbpx

Vlada želi RTV iz časov, ko so imeli novinarji neposredno linijo do Centralnega komiteja Zveze komunistov

Mitja Iršič (Foto: Veronika Savnik)

Aktivistom, ki so zadnje čase okupirali javni zavod RTV Slovenija in nam vsem jasno povedali, da je to njihova institucija, ne pa naša, lahko verjamemo na besedo, da se bojujejo za uredniško neodvisnost in se želijo znebiti pritiskov. Želijo si neodvisnost v lastni pristranskosti in nič več pritiskov, ki bi jih silili k spoštovanju lastnega Pravilnika o poklicnih standardih iz leta 2000.

Njihove skrite želje so ohranjanje statusa quo, preden so jih nadležni vodilni začeli opominjati, da je osnova novinarstva to, da se preverijo vse plati zgodbe. Približno do leta 2021, ko je UKOM pod vodstvom Uroša Urbanije začel opravljati analize poročanja RTV Slovenija, smo vsi državljani nekako vzeli v zakup, da je RTV Slovenija pristranska. Tako pač je. Ena od stvari, podobno kot sila gravitacije: ni prijetno, če padeš z nebotičnika in se ubiješ, a proti temu ne moremo nič. Gledalci na levi so to sprejeli s tihim odobravanjem, gledalci na desni s tihim negodovanjem. A oboji so nekako privzeto razmišljali, da je takšno stanje večno, vse odkar so leta 1957 na takratni TV Ljubljana prvič vklopili program in v eter spustili kaj drugega kot – predstavitev dosežkov socializma.

Zaodrje propagandnega stroja
Sprevržena logika, ki jo tudi pri nas že tri desetletje tiho sprejema tudi desnica, pravi, da so komunisti RTV ustanovili in jim je zato nemogoče prepovedati, da tam uredniško vladajo, oz. jih prisiliti, da upoštevajo uredniške standarde, ki so jih pred 22 leti sami sprejeli. Prejšnja vlada Janeza Janše je to paradigmo spremenila.

Foto: STA

Prvič smo ljudje lahko pogledali v zaodrje tega mogočnega propagandnega stroja, ki iz dneva v dan proizvaja nove generacije socialistov. Videli smo, da naši subjektivni občutki o pristranskem poročanju niso le občutki. Dali so se empirično izmeriti. Analiza UKOM, ki so jo tako mediji kot akademiki neutrudno napadali – a le ideološko, nikoli vsebinsko –, je z dejanskimi primeri iz dneva v dan dokazovala, kako se poroča na televiziji, ki bi morala pripadati vsem državljanom. Ko se je poročalo o temah, ki so škodovale desnici, se pogosto ni iskalo drugega mnenja, oz. če se ga je, je bilo drugo mnenje zadušeno med tremi mnenji levice.

Ko so poročali o temah, ki so škodovale levici, so apologetsko iskali več virov – od političnih do strokovnih in kvazistrokovnih –, da se napadeni subjekt obrani. Ko so poročali o temah, ki so bile pozitivne za desnico, so jih bežno omenili z lakonskim opisom dogajanja, včasih pa jih sploh niso omenili. Ko so poročali o temah, ki so bile pozitivne za levico, so jih omenjali v uvodnih špicah in naslovnicah spletnega portala.

Analiza je še vedno na voljo na spletu. Lahko si jo ogledate in hitro boste opazili zelo izrazit vzorec pritranskosti. S primeri, ki se ponavljajo iz dneva v dan. Ravno zato so tudi običajni državljani postali bolj pozorni in tudi zaradi tega ne zaupajo več čisto vsemu, kar elokvetno s trotlbobna prebereta Tanja Starič in Igor E. Bergant.

Voditelja Odmevov Tanja Starič in Igor E. Bergant (foto: Facebook)

Te dni so nas recimo razburili dvojni standardi o tem, kako se je poročalo o Blejskem strateškem forumu letos, ko je bil na naslovnici in razglašen za najpomembnejši dogodek leta, in lani v času Janševe vlade, ko je bila udeležba veliko uglednejša in številčnejša kot danes – takrat je bila novica pokopana globoko med druge vesti, tudi takšne, ki so bile povsem trivialne.

Takšnih majhnih razlik pred letom ne bi opazili. Zdaj pa, ko smo bili dve leti priča popolni vojni proti prejšnji vladi in – kot je tudi sama nekdanja direktorica Ljerka Bizilj priznala – političnemu agitatorstvu, pa ob takšnih novicah zastrižemo z ušesi.

Celofanska avtonomnost
Povsem normalno je, da novinarjem RTV Slovenija takšna pozornost ne ustreza. Leta, desetletja so bili vajeni svojo pristranskost prikriti in zaviti v celofan neodvisnosti in avtonomnosti. Zdaj pa se globoko v sebi zavedajo, da je s tem konec ne glede na to, ali vladi uspe z novim zakonom povsem podrediti javni zavod in tam za večno vladati prek svojih nadomestkov v civilni družbi. Ljudje so že spregledali. Čeprav RTV Slovenija že dolga leta izgublja kredibilnost, kar kažejo tudi konkretne številke, je raziskava Valicona pokazala močno korelacijo med zaupanjem v RTV in revijo Mladina, kar je pomenljivo. Prikaz, da to ni televizija vseh državljanov, ampak ene zelo specifične politične in ideološke opcije.

Zlizanost slovenskih medijev z interesi RTV Slovenija je sicer že stvar legend. Vsakič, ko kakšno informativno oddajo RTV Slovenija ugrabijo aktivisti pod vodstvom Igorja E. Berganta in se po koncu oddaje “v podporo in proti pritiskom vodstva” pojavijo ob voditeljici ali voditelju, se zgodi verižna reakcija. Že čez nekaj minut o tem poroča Društvo novinarjev Slovenije in izrazi podporo. Nato se oglasijo pri t. i. Odlazkovih medijih – najprej s objavami na tviterju posameznih publikacij, nato sledijo še posamezni novinarji. Sledi Mladina. Nato pa že levi politiki. Ja – levi politiki, ki si ne želijo nič drugega kot “depolitizacije” javnega zavoda, da bi lahko bili uslužbenci na RTV Slovenija zopet v miru levo pristranski. Ta stroj deluje neverjetno naoljeno in le mislimo si lahko, kakšni kapitalsko-družbeni vložki koordinirajo ta prelepi ples levega ekscesa.

Vstopni portal v politiko
Sicer je v Sloveniji že dolgo ljudska šega, da je novinarstvo le vstopni portal v levo politiko ali službo v kakšni od državnih institucij. Zadnji najbolj razvpiti primer je Mojca Pašek Šetinc, nekdanja neodvisna in strokovna novinarka RTV, ki je prestopila v politiko in se zdaj povsem nepolitično bojuje proti politizaciji RTV Slovenija. A takšnih primerov je bilo toliko, da hitro postane jasno – novinarski poklic je le avdicija. Prava služba pride komaj po novinarski karieri.

Takšno očitno politično avtiranje je še bolj razgalil izgovor Društva novinarjev Slovenije: “Odhodi novinarjev iz poklica so povsem legitimni in glede na slabe razmere v novinarstvu tudi razumljivi. Javni mediji so bili in so še pod hudimi finančnimi pritiski.” Prosim?! Kakšne neumnosti pa so zdaj to? Ja, veliko ljudi v novinarstvu dobi komaj kaj več od minimalne plače – a takšni ne pristanejo v levi politiki. V levi politiki pristane bogata rdeča smetana. Med najvišjimi izplačanimi plačami na RTV, ki so bile javno objavljene novembra in decembra 2021, je bilo na seznamu prvih 50 najvišje plačanih kar 29 novinarjev. V aprilu in maju pa 25 od 50. 50 najvišjih plač se giblje med 5.071 in 4.157 evri. Mislim, da še najbolj zagreti podporniki levih strank ne verjamejo, da sta šli Tanja Fajon in Irena Joveva v politiko zato, ker si nista mogli privoščiti glave endivije s svojo mizerno plačo na RTV Slovenija.

Slovenska kmerizacija
S takšnimi, za zdrav razum ponižujočimi argumenti DNS le še bolj razgalja, kar že vsi vidimo – slovenska medijska scena z nekaj izjemami predstavlja predvsem javno-zasebni konglomerat PR podpore levim strankam. Zakaj levim? Ker je to slovenski privzeti način razmišljanja od kmerizacije leta 1945. Slovenija leta 1928 je bila povprečna evropska dežela z močno ljudsko demokratsko stranko. Leta 1945 je bila Slovenija radikalno drugačna dežela. Neprepoznavna.

Tisti, ki so nekoč volili za ljudsko stranko, so se preselili, bili tiho in otopeli ali pa končali na dnu kakšnega rudarskega jaška. Slovenska kmerizacija ni bila nič manj temeljita kot kamboška. In zato je danes socializem in podpora levi ideologiji privzeti način razmišljanja tudi pri novinarjih. Novi zakon o RTV, ki ga želi brutalno implementirati vladajoča koalicija, bo le zacementiral stanje, kakršnega poznamo že 80 let. Tiste neposredne telefonske linije s CK ZK še danes ostajajo, le da imamo danes e-pošto in SMS.

Mitja Iršič