fbpx

Vzporedno vesolje

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

V socialističnih časih precej znan in pomemben filozof Vojan Rus je zavračal slovensko osamosvojitev. V tistih prelomnih dneh je napisal članek, v katerem je, če se prav spominjam,  bralce poučil, da pametnemu človeku, ki si je uredil udobno stanovanje (v lepi večstanovanjski hiši), ne bo prišlo na misel, da bi ga zamenjal za manjše in slabo opremljeno stanovanje kje v predmestju. Ko se spominjam Rusovega članka, se mi zdi, da bi odhod Slovenije iz Jugoslavije v resnici lahko primerjali z zamenjavo stanovanja, le da je bila Slovenija k selitvi prisiljena. Slovenci smo si – ker za nas ni bilo prostora v lepi večstanovanjski hiši – uredili življenje zunaj nje. Primerjava se mi zdi primerna, ker se nam je postavljanje novih (neodvisnih, nadomestnih, vzporednih) struktur dogajalo večkrat, pravzaprav se dogaja vse pogosteje.

Leta 1980 smo ustanavljali Novo revijo, ker za stvari, ki smo jih želeli objavljati, v drugih revijah ni bilo prostora. Ker nismo bili povabljeni k obstoječim ustanovam in ker v njih nismo bili dobrodošli,  smo si ustanavljali svoje lastne, nove, vzporedne. Na podoben način je bila leta 1960 ustanovljena revija Perspektive, ob njej Oder 57. Takšno ukrepanje – v razmerah socialističnih monopolov – seveda ni bilo preprosto. Večino takšnih ustanov so prepovedovali, ukinjali in preganjali. Po osamosvojitvi je zgledu Nove revije sledila Nova univerza, nekaj let pozneje Nova televizija (Nova24TV). Neposlušnost na eni in trdovratno odganjanje konkurence na drugi strani je v Sloveniji botrovalo nastanku mnogih novih ustanov. Recimo jim vzporedne strukture. To je postal tako rekoč običajen način preživetja za neposlušne intelektualce, ki niso bili sprejemljivi za vladajoče ustanove. Ustanavljanje vzporednih struktur, ki pomeni kopičenje struktur, načelno ni varčna politika. Toda!

Voditelj neke nove stranke je pred tedni izjavil, da aktualni predsednik vlade živi v “vzporednem vesolju”. S tem je hotel reči, da predsednik vlade ne živi v istem “vesolju” kot on; da skratka ne živi v “vesolju” (svetu), v katerem živi večina državljanov. Politične izjave so seveda pogosto nepremišljene in nenatančne; če pa so zares nepremišljene, so lahko tupatam resnične. Če pomislimo na leta osamosvajanja (1987–1992), se bomo spomnili, da je bilo treba na neki način ustvariti novo “vesolje”. Staro (jugoslovansko, socialistično) “vesolje” je bilo nasičeno s starimi strukturami, od pisarn do tovarn, od stanovanj in zemljišč do gledališč in letovišč. Te ustanove so bile – kot je narekovala tedanja politična korektnost – družbene, kar naj bi ustvarilo vtis, da pravzaprav niso niti državne niti vladne, ampak v lasti vsega ljudstva. Da so vladne/državne ustanove imenovali družbene, je bilo pomembno, ker je bilo vsem ljudem jasno, da vlado postavlja partija in bi – ob jezikovni površnosti – lahko nastal vtis, da je partija lastnik vesolja oz. vesoljna lastnica vsega. Ob osamosvojitvi je bilo treba narediti nekaj drznih korakov, ki so bili operativne, faktične pa tudi jezikovne narave. Kar je bilo prej družbeno, je postalo državno, državno je postalo zasebno. “Izvršni svet”, ki je – s posredovanjem enopartijske skupščine – izvrševal navodila partijskega politbiroja, se je preimenoval v vlado; skupščina se je preimenovala v parlament oz. v državni zbor.

Ustanove so se izkazale za oporišča starega vesolja
Državljani so se začeli zavedati, da – kot je ob osamosvojitvi povedal tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan, pred njim pa ob nastanku Jugoslavije Ivan Hribar – “nič več ne bo tako, kot je bilo”. Seveda se niso podrle hiše in še vedno smo imeli enake letne čase, ustanove pa so se spremenile, nastajal je nov svet, ki ga lahko imenujemo tudi novo vesolje. Za marsikoga se je stari svet podrl, marsikdo pa ga je poskusil popraviti in nadaljevati z življenjem v njem. Ne glede na živahnost sprememb je staro vesolje še vedno obstajalo, novo vesolje pa se je bojevalo s težavami. Nove stranke so tako rekoč ustvarjale vzporedno vesolje. Ker – vsaj nekatere – prejšnje ustanove niso funkcionirale oz. se niso pustile prilagoditi, je bilo treba ustanavljati nove ustanove. Preprosto povedano: v slovenskem šolstvu, pravosodju, medijih … ni bilo primernega prostora za nove ljudi, zato je bilo treba ustvarjati vzporedno šolstvo in vzporedne medije; kot vzporeden pravosodni sistem pa se je – v nekaterih fazah obstoja – izkazalo predvsem ustavno sodišče. Če je bilo sprva videti, da se bodo ustanove prilagodile novim razmeram, so se v določenem trenutku izkazale kot oporišča starega vesolja.

Nekateri nosilci “starega vesolja” (Foto: STA)

Na neki način so kot vzporedne strukture nastajale tudi slovenske stranke. Kdor se je v socialističnih časih želel ukvarjati s politiko, je imel eno samo možnost: Komunistično partijo oz. Zvezo komunistov. Obstajala je tudi Socialistična zveza, toda ta ni bila nič drugega kot širša Partija. Prve vzporedne stranke (SKZ, SDZ, SDSS, SKD, Zeleni) so nastale pod vplivom dogodkov na Poljskem in ko se je približal konec jugoslovanskega sistema leta 1988 in 1989. Praktično povsod v nekdanjih socialističnih državah so komunistične stranke, zvezde in planeti starega vesolja nehale obstajati ali pa so se skrčile na nevplivno velikost. Izginile so v vesoljsko črno luknjo. Nove stranke praviloma niso želele sodelovati z njimi. V Sloveniji je bil položaj za spoznanje drugačen.

V Sloveniji je poleg starega vesolja strank socialističnega samoupravljanja nastalo vzporedno vesolje novih strank. Poleg novih strank, ki so se najprej združile v Demos, je ostalo praktično nedotaknjeno vesolje nekdanje Zveze komunistov, ki jo je spremljala Zveza socialistične mladine. Iz te stranke, ki so jo še dolgo imenovali “mladinska organizacija”, se je razvila Liberalno demokratska stranka, ki se je ideološko okrepila z Demokratsko stranko in Zelenimi, personalno pa z Janezom Drnovškom. Vsaj v prvih letih se je predstavljala kot oporečniško vzporedno vesolje, dokler se ni – ko je Drnovšek nehal biti predsednik vlade – priključila staremu vesolju. V vzporednem vesolju so ostale stranke nekdanjega Demosa. Današnja SDS (poleg nje pa še katera druga stranka t. i. desne sredine) dejansko spada – kot je pravilno ugotovil vodja neke nove stranke starega vesolja – v vzporedno vesolje. Značilnost tega vesolja je, da se, kot velja za vse vzporedne strukture, bojuje za prostor pod soncem; medtem ko so stare (danes bi rekli levičarske) stranke podedovale večino vesoljskih središč, pristanišč in vesoljskega ladjevja.

dr. Dimitrij Rupel