Natanko mesec dni nazaj je ruska vojska napadla suvereno Ukrajino, v tem času pa je storila številne vojne zločine in povzročila masovno begunsko krizo v Evropi. Poletje leta 2016 pa je bilo zaznamovano z napetimi odnosi med EU in ZDA na eni ter Rusijo na drugi strani. Kriza je nastopila ob ruski okupaciji delov suverene in neodvisne države Ukrajine leta 2014, s čimer je Rusija grobo poteptala mednarodno pravo. Kljub temu se je predsednik države Pahor odločil, da bo v osrčje Evrope, na vsakoletno slovesnost ob ruski kapelici pod Vršičem, povabil diktatorja Vladimirja Putina. To so mnogi razumeli kot nesramno provokacijo, ki bi utegnila resno škoditi ugledu Slovenije znotraj EU in Nata. Ob kapelici se je tedaj zbralo več vidnih predstavnikov tranzicijske levice: Miro Cerar, Karl Erjavec, Borut Pahor, Milan Brglez, Danilo Türk, Anja Kopač Mrak, Branko Masleša in celo Kučanovi politkolesarji.
V resnici je šlo le za gnilo češnjo na vrhu neokusne, plesnive torte, za simptomatiko globlje patološke simbioze med slovensko levico in avtokratskim režimom v Moskvi. Ta se je poglabljala tekom levih vlad in dosegla svojevrstno kulminacijo prav v času predsednika vlade Mira Cerarja in zunanjega ministra Karla Erjavca. Slednji je zaslovel ravno po tem, da ni niti enkrat samkrat obiskal ZDA, se je pa v vlogi državnika, večkrat mudil v Moskvi, z ruskimi predstavniki pa sestajal tudi na Slovenskem.
V tistem času je bil naš veleposlanik v ZDA diplomat Božo Cerar, ki je svoje videnje zaskrbljujočih razmer opisal sledeče: “To obdobje, ko je bil Erjavec zunanji minister, je šlo za neko obdobje v naši zunanji politiki, ki nam ne more biti ravno v ponos. V tistem času, se je Slovenija precej oddaljila od, v resoluciji Državnega zbora začrtani smeri naše zunanje politike, ki jo v mnogočem opredeljuje predvsem članstvo v EU in v Natu.” Kot je še navedel Cerar, je obenem prišlo do zanemarjanja odnosov z našim strateškim partnerjem in zaveznikom – z ZDA.
Kot je v nadaljevanju še pojasnil Cerar, ni šlo zgolj za zbližanje z Rusijo in Putinovim režimom. Nekaj so povsem normalni odnosi s tujo državo, tudi takšno, ki ti “ni blizu”, in ki ne zastopa enakih vrednot, kot jih zastopamo v Sloveniji. Nekaj je normalno gospodarsko, politično sodelovanje itd., nekaj povsem drugega pa je “klanjanje” nekomu, ki spodkopava organizacije, katere članica smo (EU in Nato), in ki je le malo pred tem izvedel prvo agresijo na Ukrajino (leta 2014) ter celo anektiral dele te države.
Američani so na to reagirali tako, da slovenskih predstavnikov, v Beli hiši niso sprejemali. Pa ni šlo le za obisk predsednika Putina v Kranjski Gori, pri Ruski kapelici itd. “Šlo je za takšne stvari, ob katerih se človek dejansko sprašuje, kaj se je vendar zgodilo? Častna četa ruske vojske, ki je leta 2014 izvedla agresijo na Ukrajino … Ne le da je zgolj držala častno stražo ob Ruski kapelici, ampak je naslednji dan celo paradirala na Prešernovem trgu v Ljubljani. In čez nekaj mesecev je (kot dokaz, da ni šlo za slučaj) zbor ruske armade, taisti zbor, ki je igral, ko se je ruska zastava dvigala na anektiranem Krimu, muziciral v Cankarjevem domu.”
Domen Mezeg