“Gibanja za otroke in družine.si” se tokrat bori za pravice starih staršev do posvojitve svojih vnukov in seveda za pravice otrok, da so posvojeni v ljubeče okolje starih staršev. Omenjeno “gibanje” je organiziralo zbiranje podpisov (na Upravnih enotah) in, te podpise smo že zbrali – z lahkoto. Podpisovali smo se na obrazce in jih oddajali na stojnice “Gibanja” oziroma pošiljali po klasični pošti (in tudi v elektronski obliki) zato, da bi pokazali, kako konkretno se je treba boriti za otroke.
Ne sme nas zgrabiti apatija in brezvolja, ne smemo se sprijazniti s kruto usodo. Ne smemo se sprijazniti, da so profeministični (levi) lobiji močnejši od zdrave kmečke pameti in prave, torej ne lažne/kvazi psihosocialne stroke. V Sloveniji obstajajo, kljub spodleteli kvazi-strokovni indoktrinaciji, ki jo vodi Fakulteta za socialno delo (FSD) in resorno ministrstvo, ki ga vodi moralno neodrasla Anja Kopač Mrak. Od politikov, še posebej pa od ministrov bi pričakovali najvišjo stopnjo moralnega razsojanja – ki ima ime: gre za postkonvencionalno stopnjo moralnega razsojanja.
Ljubezen morajo otroci sprejemati s strani “znanih objektov želje”
Tisti, ki čutimo, kaj je moralno prav, vemo, da morata “koroška dečka” v ljubeče okolje, torej k dedku in babici. Prejemati morata ljubezen s strani “znanih objektov (želje)”, kot se reče v psihoanalizi. Obstajajo tudi otroci, ki so odvzeti staršem in pahnjeni v rejo – najbolj eklatanten primer moralno izprijene geste oziroma “kraje” je ubog 6-letni “prekmurski deček”. Njegova starša ste prejokala dneve in noči in njegova sestrica tudi – da o več kot enoletnih mukah tega “prekmurskega dečka” niti ne govorimo. Moralno prav je, da se narod v takšnih primerih “zgane”.
Ob tem je treba seveda dodati, da je v javni obravnavi tudi nov Družinski zakonik – podoben tistemu, ki je bil leta 2012 že referendumsko zavrnjen –, ki pa mora še čez celotno parlamentarno proceduro. Če bi bil sprejet – v predlagani obliki zagotovo niti ne bo sprejet –, bi začel veljati čez pol leta po parlamentarnem sprejemu. Če ne bo tretjega referenduma, bo nov Družinski zakonik lahko stopil v veljavo šele konec prihodnjega leta (2017).
“Nekdo mora zaščititi otroke!”
Stanje pa je v kontekstu posvojitev in rejništva zdaj tako absurdno in nevzdržno – zato imamo afero “koroških dečkov” (pozabljen ni niti “škofjeloški primer”) – da moramo tisti, ki imamo vest in moralno odgovornost, najti rešitve. Politična opredelitev nam v tem kontekstu sploh ne sme biti pomembna. Zbiranje podpisov in vse kar bo sledilo, je posledica želje in prizadevanja (“vseh nas, ki v srcu dobro mislimo”), da se stvari spremenijo na bolje – ker: tako kot sem rekel v Državnem zboru (na komisiji Eve Irgel): “Samo nekdo mora zaščitit otroke! A ste slišal?! Nekdo mora zaščitit otroke!!”
Tudi to, da npr. oče, ki ubije svojo ženo – mamo svojih otrok – izgubi roditeljsko pravice, je čisto pravilno, bodisi, če se gleda na ta kontekst pravno in moralno/etično ali pa psihoanalitično. Otrok se s takim očetom ne sme družiti, niti mu tak oče ne sme biti ojdipski oziroma identifikacijski zgled. In to je v otrokovo korist. In tega ni sposoben dojeti noben fanatični levičar, niti vsa ta kvazi psihosocialna stroka.
Levičarji se spet ukvarjajo z absurdnimi dilemami
Za konec pa naj omenim še en absurden kognitivni zdrs na področju analitičnega sklepanja. Namreč: vrle leve politike in kvazi strokovnjake skrbi, da se bo – v primeru posvojitve otrok s strani starih staršev – dosedanja otrokova teta imenovala sestra (stric pa brat), in da otrok – pravno gledano – izgubi drug staro-starševski par, kar zaplete dedovanje. To, da se na to absurdno dilemo vedno znova sklicuje državna sekretarka Martina Vuk, me osebno niti ni čudi. Ampak, da to izpostavi tudi Tone Dolčič (iz urada Varuhinje človekovih/otrokovih pravic) pa me bolj skrbi.
Če je argument to, da stari starši ne smejo posvajati zato, ker bi se teti potem reklo sestra (stricu pa brat), potem je mogoče pri šahu matirati tudi s škisom, mondom in pagatom.
To, da se otroci čutijo ljubljene s strani starih staršev – in da so prav stari starši posvojitelji (v primeru, da starši umrejo ali izgubijo roditeljsko pravico) – pretehta vse absurdne/paradoksalne argumente, ki jih hoče aktualna (leva) kvazi-stroka uporabiti v dialogu z “Gibanjem za otroke in družine.si”. In teti se lahko – brez kakršnekoli škode za otroka – reče tudi “sesta” (stricu pa “bric”).
Roman Vodeb