Že nekaj dni je od eksplozivnega klopčiča, v katerega so bili zamotani obsojeni Miloš Njegoslav Milović, v. d. direktorja Boštjan Lindav in ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar. Afera je naplavila nekaj resnic, ki jih bodo večinski mediji najbrž tokrat še uspešno skrili, a mit o Robertu Golobu kot načelnem politiku, čistem in neokrnjenem, je končan. Izvedeli smo vsaj dvoje: da včasih govori neresnice (če se ne že izražamo po domače in rečemo, da “laže”) in brutalno kadruje po državnih podsistemih. Nič več ne bo tako, kot je bilo.
Seveda je jasno, da bi v običajni evropski državi tak državnik takoj po lastni presoji odstopil in se povsem umaknil iz politike. Avstrijski premier Sebastian Kurz je to naredil za veliko manjšo transgresijo, ki sploh ni bila dokazana, pa ga nihče k odstopu niti ni pozval. V Sloveniji za leve politike veljajo drugačna pravila.
Kot za Požareport piše raziskovalni novinar Bojan Požar, premierja pred odstopom rešujejo štiri pojasnila in eno opravičilo.
1. Zakaj je zahteval, da zamenjajo vodjo PU v Novi Gorici Evgena Govekarja?
2. Zakaj je zahteval, da iz policije naženejo vodjo uprave za policijske specialnosti Martina Jazbeca?
3. Zakaj je skušal vplivati na pripravo poročila Boštjana Lindava in naročil dodatno manipulativno poročilo, ki ga sicer ni podpisal Lindav, ampak po njegovem pooblastilu njegov namestnik Igor Ciperle?
4. Ali je zamenjave znotraj policije zahteval (tudi, predvsem) zato, da bi lahko aktivno vplival na potek oziroma zaustavitev preiskav, povezanih s podjetjem Gen-I?
5. Natančno pojasniti vlogo, položaj, status in pooblastila Miloša Njegoslava Milovića v kabinetu predsednika vlade, generalnega sekretariata vlade in sistemu varovanja predsednika vlade ter njegovih družinskih članov.
6. Opravičilo poslancem državnega zbora in širši javnosti, da je doslej glede Milovića pri odgovoru na poslansko vprašanje in kasneje še medijem – lagal.
Brutalno politično vmešavanje
Indici močno nakazujejo, da je želel premier politično vplivati na zelo specifične strokovne položaje znotraj slovenske policije, kar je v najboljšem primeru politično vmešavanje, v najslabšem pa zarota proti pravni državi, kjer bi želel na vplivne položaje znotraj organov pregona postaviti ljudi, ki bi zagotavljali, da ne bo nikoli obtožen, kaj šele obsojen. Zelo zanimivo je spremljati politično-medijski salto mortale, kjer zdaj funkcionarji in novinarji hitijo zagotavljati, da politična navodila direktorju policije ne pomenijo nobenega političnega vmešavanja, ampak redne in regularne politične “usmeritve” organom pregona.
Zakaj je bil pri tem narejen manever mimo ministrice, ni pojasnil nihče, niti ni premierja o tem nihče povprašal. Ministrica za notranje zadeve je vendarle tista, ki predsedniku vlade poroča o delovanju policije. Če je izločen iz postopka imenovanja posameznih strokovnih policistov in mimo nje varovanje določenih funkcionarjev usmerja celo neki obsojeni posameznik, ki uradno nima nič z vlado ali javno upravo, potem je to indic, da predsednik vlade ne želi, da ministrica za to izve – iz takšnih ali drugačnih razlogov. Je pa še pomenljivejše, da je zgodba iz naslovnic večinskih medijev čez vikend poniknila, zdaj se novinarji ubadajo le še s sladkim vprašanjem, kdo bo nadomestil odstopljeno Bobnarjevo.
V kabinet predsednika Vlade RS Roberta Goloba smo zato poslali naslednja vprašanja:
– Ali je predsednik vlade želel vplivati na kriminalistične preiskave v Gen-I?
– Zakaj je zaupanje ministrici pogojeval s specifičnimi (strokovnimi kadrovskimi) menjavami?
– Zakaj je predsednik vlade zahteval, da zamenjajo vodjo PU v Novi Gorici Evgena Govekarja?
– Je predsednik vlade sodeloval pri dodatnem pojasnilu poročila v. d. direktorja policije Boštjana Lindava?
Odgovore bomo objavili, ko jih prejmemo.
Andrej Žitnik