Lobist Uroš Hakl in Sašo Todorović, nekdanji kandidat Državljanske liste za poslanca v Kamniku, sta julija 2014 časopis Večer kupila za dober milijon evrov kupnine prek podjetja, ki je imelo ob nakupu le 7.500 evrov kapitala. Ob tem sta si, kot izhaja iz dokumentov, objavljenih v sodnem registru, 600 tisoč evrov za nakup Večera izposodila pri družinskem podjetju Hakl & Hakl, ki je v lasti Uroša in očeta Borisa Hakla. Posojilna pogodba je bila napisana tako, da bi morala Todorović in Hakl posojilo vrniti v šestih mesecih, kar pa se ni zgodilo, in tako je družba postala solastnica Večera.
Naši zanesljivi viri trdijo, da je Večer vzvod, prek katerega s SMC trgujejo predvsem lobiji, povezani s Polaničem, Haklom in Socialnimi demokrati. Pri tem sta očitna predvsem dva primera; Cerarjeva vlada, ki upravlja Slovenski državni holding (SDH), je konec aprila Haklu in Todoroviću prodala še 25.592 Večerovih delnic (10-odstotni delež v kapitalu Večera), ob tem pa v času prestrukturiranja imperija tajkuna Bojana Petana 7-odstotni delež v Večeru od Dela Prodaje.
Preostale delnice so takrat ostale v lasti malih delničarjev, ki pa sta jih poleti 2015 Hakl in Todorović grobo iztisnila iz družbe. Pozneje sta Hakl in Petan poslovala še enkrat, takrat je Hakl Petanu prodajal Večerov delež v Dnevniku, Petan pa mu je v zameno prodal pomurski Vestnik. Naslednji projekt obstoječe ekipe in Večera pa je bila močna Večerova podpora projektu Magna, ko so večerovci organizirali številne okrogle mize, kjer so prepričevali nasprotnike projekta. V zameno za medijsko podporo investiciji je podjetje Haklovega strica Pomgrad od Magne dobilo posel za izgradnjo lakirnice, vreden kar 27 milijonov evrov.
V preteklosti pod lupo NPU zaradi zlorabe javnih naročil pri “prekmurskem zakonu”
Razvpiti Uroš Hakl se je skupaj s pajdaši aprila 2012 znašel pod lupo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), ki je pri Haklu izvedel hišno preiskavo zaradi več sumov storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Zgodba s sumljivimi javnimi naročili za oživljanje obubožanega Prekmurja je s položaja državnega sekretarja odnesla tudi Andreja Horvata, državnega sekretarja pri Borutu Pahorju in dolgoletnega vidnega funkcionarja Socialnih demokratov. Horvat je bil namreč ključni akter afere, saj je bil zadolžen za izvajanje zakona o razvojni pomoči pomurski regiji, hkrati pa naj bi zlorabil položaj in omogočil svojim strankarskim kolegom, da so s povezanimi podjetji in posamezniki prejeli javni denar na podlagi javnih naročil.
Zraven lobista Uroša Hakla je bil ključni akter afere še lobist Kristijan Magdič, direktor podjetja Frontal, katerega solastnik je bil tudi Pristop. Horvat je hkrati sklenil pogodbo s podjetjem Oikos, ki ga je vodil Haklov prijatelj Jurij Kobal in je od Službe vlade za regionalni razvoj in lokalno infrastrukturo prejelo 1,070.240 evrov. Hkrati je 115.080 evrov za izvedbo projekta socialnega podjetništva dobilo še podjetje vplivnega člana Socialnih demokratov Gorana Miloševiča, ki je bil leta 2008 vodja volilnega štaba Andreja Horvata, ko je leta 2008 kandidiral za poslanca v Državni zbor RS.
Aprila 2013 je Nacionalni preiskovalni urad na specializirano državno tožilstvo podal kazensko ovadbo zoper šest oseb iz Prekmurja in z območja Ljubljane. Med ovadenimi naj bi bili Andrej Horvat, Jurij Kobal, Andrej Drapal, Kristjan Magdič, Uroš Hakl in Goran Miloševič. Kot je javnosti predstavil NPU, naj bi podjetja Pristop, Oikos, Frontal in Pribinovina protipravno pridobila več kot 600.000 evrov in tako oškodovala državni proračun. Za omenjeno kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let. Nepravilnosti je takrat odkrila tudi revizija, ki jo je izvedla tedanja ministrica za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Duša Trobec Bučan.
Andrej Žitnik