Politična zgodba Zorana Jankovića je potem, ko mu ni uspelo “prihvatizirati” najboljšega soseda Mercatorja, bolj ali manj znana vsem. Podal se je na lokalne volitve in postal župan najlepšega mesta na svetu. Volivce je bilo pač lažje pretentati kot pa vlado Janeza Janše, ki mu je preprečila “prihvatizacijo” najboljšega soseda.
To pa še ni vse … Leta 2011 je Milan Kučan, kot prvi in glavni stric iz ozadja, sklical levo ideološko procesijo in z njo odkorakal na sedež ljubljanske mestne občine. Jankovića je tam “poprosil” (beri: določil), da naj ustanovi politično stranko in zmaga na volitvah. Želja prvega strica iz ozadja je bila seveda uresničena. Janković je zmagal na državnozborskih volitvah, a vlade ni uspel sestaviti, saj ni znal šteti do števila 46. Je pa jasno povedal, da ga mesto poslanca ali kaj temu podobnega sploh ne zanima, z izjemo funkcije predsednika vlade. Ampak mu je spodletelo … in uspešno je seveda ponovno prepričal prebivalce najlepšega mesta na svetu, da so ga vzeli nazaj za svojega župana, medtem ko so mu volivci na državni ravni leta 2014 pokazali vrata iz slovenske državne politike.
Oglejte si še: Koalicija med Erjavcem in Jankovićem je popolna farsa – v resnici gre za oblikovanje rusko-iranske poslovno-mafijske naveze!
Toda Zoran Janković se ne da. Njegove državne ambicije so se ponovno prebudile prav te dni, tik pred državnimi volitvami. Najprej je napovedoval, da bo šel na volitve le zato, da prepreči zmago Janeza Janše. Ne vem kaj se je zgodilo, bolj ali manj pa je jasno, zakaj ni oddal svoje kandidature in kandidature svoje proslule in s strani volivcev iz parlamenta pregnane Pozitivne Slovenije. Seveda v parlament sploh ne bi prišli.
Janković dela vse, da bi postal predsednik vlade, edino volivci so tisti, ki ga lahko pošljejo na smetišče zgodovine
Toda včerajšnja napoved nekega sporazuma med Jankovićem in Karlom Erjavcem, ki naj bi se povezala zato, da preprečita zmago Janezu Janši, pove veliko več, kot si lahko mislimo, še zlasti v luči dveh predhodnih novic, starih komaj nekaj tednov. Janković se je očitno že pred nekaj meseci odločil, da želi postati predsednik vlade in to ne da bi šel na volitve. Najprej se je sestajal s Cerarjem, seveda sta se pogovarjala o “mogočem sodelovanju”, sledilo je sestajanje z Židanom, tudi tukaj je šlo za “možnosti sodelovanja”, seveda proti Janezu Janši. Ko pa sta obe “možnosti sodelovanja” padli v vodi, je Janković ob podpori dominantnih medijev našel še zadnjega v vrsti možnih kandidatov za “sodelovanje”, in sicer Erjavca. Kakšno bo to “sodelovanje”, bomo šele videli. Je pa zanimivo, da vsaj javno ne vemo nič o možnih do/pogovorih Jankovića in Šarca. Tudi ti so lahko bili, a vsaj javno tega ne vemo.
Iz vsega tega lahko zaključimo le eno: Janković dela vse, da bi postal predsednik vlade, ne da bi pred tem sploh šel s svojo stranko na volitve! Tak scenarij je v našem ustavno-pravnem redu povsem mogoč, edini, ki ga lahko preprečijo, pa so volivci. Ravno ti so tisti, ki lahko tovrstne “vsegliharje”, “krivolovce” ali “švercarje” tipa Zoran Janković, še bolj pa njegove “sodelavce” na volitvah pošljejo tja, kjer jim je mesto … na smetišče politične zgodovine.