TIGR je bila prva protifašistična in resnična domoljubna organizacija, ki v ospredje ni postavljala političnih interesov, ampak boj za domovino. Med in po vojni so jo komunistični vodje NOB uničili, po vojni pa komunisti zatrli spomin nanjo. Po osamosvojitvi so jo obnovili, a se je že po nekaj letih zgodila infiltracija NOB ter ugrabitev s strani bivših partijcev. Kljub temu je Tigrovcem uspelo postaviti več spominskih obeležij, izdati več knjižnih del, tudi kritičnih do partije, in postaviti spomenik na Cerju na Krasu.
Publicist Milan Gregorič je v tržaški reviji Mladika objavil daljši esej z naslovom z naslovom “Velika zgodba o rehabilitaciji TIGR-a”. Esej je bil objavljen v petih nadaljevanjih in bil večkrat objavljen v lokalnih medijih na Primorskem in v osrednji Sloveniji. Ker gre za obsežno publicistično delo, smo po naši presoji izbrali nekaj zanimivih “drobcev”. “O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig,” je uvodoma zapisal Gregorič ter se v nadaljevanju dotaknil “romantičnega primorskega dojemanja NOB-ja”. Med drugim je opozoril na močno razširjeno prepričanje med tamkajšnjim ljudstvom – “da na Primorskem ni bilo revolucije in državljanske vojne, da so bili Primorci in Istrani enotni in njihov boj je bil kot čista solza”, in da jih posledično nihče ne more obtoževati povojnih pobojev. Izjava, da v tej zahodni zgodovinski pokrajini ni bilo niti revolucije niti pobojev, vsekakor ne vzdrži nobene resne presoje.
Gre vsaj za posledico nepoznavanja ali “zavestnega preziranja neizpodbitnih zgodovinskih dejstev”. Gregorič: “Res je, da na Primorskem ni bilo organizirane protirevolucije (domobranstva, op. avt.), ker so Primorci vključno z njihovo duhovščino, tudi po izjavah protirevolucionarne strani, to je Nove zaveze (Zaveza, 90/2013), videli v Osvobodilni fronti (OF) “organizacijo, v kateri se lahko povežejo v boju proti okupatorju”. Primorsko ljudstvo je bilo namreč, da bi se rešilo Italijanov, pripravljeno storiti vse, tudi paktirati s hudičem.” In četudi je že kmalu prišlo do spoznanja, da z OF prihaja tudi komunizem, so ga sprejeli v prepričanju, da bo ta odšel, narod pa bo ostal. Soočenje z resnico je na Primorskem še vedno prenaporno, zato je komunistična mitologija še dandanes tako privlačna. Sicer pa rdeča pošast ni prizanesla niti njim. Bridka usoda je doletela tako Tigrovce kot tudi druge primorske domoljube.
Posebej bridka usoda je organizacijo TIGR dočakala že med kot tudi po 2. svetovni vojni, o tem pa se kar pol stoletja ni smelo spregovoriti. “Celovitih tigrovskih zgodb, tudi tistih med vojno in po njej, pa so se pisci “otepali v strahu, da ne bi povedali kaj neprijetnega”. Vendar je po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije resnica o tem udarila na dan z vso silo. Komunistično vodstvo NOB je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, kot bomo videli v nadaljevanju, obravnavalo kot politično nazadnjaško meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih služb,” je v nadaljevanju pojasnil Gregorič. Posledično TIGR tudi ni bil povabljen v NOB, sprejemalo se je le posameznike. Poleg tega se je organizacijo uničilo tudi z “zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev”. Posledično je komunistom uspelo to, kar ni niti fašistom. V nadaljevanju je avtor eseja podrobneje navedel nekaj glasnejših primerov likvidacij.
Partijci so po vojni tudi moralno ponižali TIGR
Šele po koncu bivšega režima je prišlo do poskusov rehabilitacije društva. Pri rehabilitaciji sta igrala ključno vlogo javni delavec Karl Kocjančič in dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije Ciril Pelicon. Avtorja prispevka sta leta 1994 seznanila “z odkritjem že citiranega zloglasnega zapisnika seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958”. Ta je “ogabno popljuval” tako TIGR kot tudi Tigrovce. Z odkritjem pa sta odločno začela s svojimi napori za dolgotrajno rehabilitacijo TIGR-a. Ob tem sta mislila na neuspešne poskuse preživelih Tigrovcev, da bi partija rehabilitirala organizacijo, da bi se proučilo zgodovino organizacije v času med svetovno vojno in po njej, predvsem pa ustanovilo “posebno tigrovsko veteransko organizacijo”. Gregorič je skupaj z omenjenima pomagal pri sklicu ustanovnega občnega zbora, se pridružil društvu in udeleževal občnih zborov ter številnih drugih društvenih shodov.
“Tako je bilo 21. maja 1994 v Postojni ustanovljeno samostojno veteransko društvo z imenom Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (Društvo TIGR) z okrog 1000 člani, s Karlom Kocjančičem kot njegovim prvim predsednikom, z lastnim simbolom in praporom ter z lokalnimi enotami po celi Primorski, vključno z zamejstvom in Ljubljano,” je še navedel Gregorič. Kocjančič je bil predsednik en mandat. Društvo se je v poznejšem času posvetilo tudi izdajanju knjig, spominskih obeležij, izdajanjem Primorskega rodoljuba ter najpomembneje – izgradnji spomenika na Velikem Cerju. Iskalo je tudi povezave na hrvaški strani meje, kjer je v vojnem času TIGR deloval, vendar brez večjega uspeha. Gregorič v nadaljevanju: “Društvo je bilo ustanovljeno kljub pritiskom borčevske organizacije (ZB), da bi se naj organiziralo kot sekcija znotraj nje, s čemer bi imela ZB popoln nadzor nad njim.”
Po nekaj letih obnovitve TIGR-a je prišlo do ugrabitve organizacije s strani NOB in bivših partijcev
Ustanovitelji so se temu uprli. Naknadno pa je vanj vstopilo veliko število članov ZB in bivših komunistov, menda celo načrtno. Snovalci novega TIGR-a so se borcem namreč zdeli sumljivi zlasti zaradi svoje upornosti. Na takšen način so jih skušali nadzirati kar znotraj organizacije. Situacija je privedla do nenehnih konfliktov na shodih. Pozneje po je “po skoraj hkratni smrti ustanoviteljev društva privedlo do njegove “ugrabitve”.” Udbovci, ki so Tigrovce dolga leta po vojni zapirali, so tako izvedli prevzem društva. Številni Tigrovci so imeli po vojni kartoteke, ostali brez služb, bili premeščeni itd. Da bi se po osamosvojitvi razvedelo o bridki usodi Tigrovcev, zagotovo ni bilo v interesu bivših komunistov. V začetku je v obnovljenem društvu sicer vladalo prijateljsko vzdušje (začetek 90. let) navkljub različnim svetovnim nazorom, vendar pa so se nadenj “kmalu zgrnili temni oblaki”. Gregorič: “Prva zloslutna praska znotraj društva se je zgodila že na občnem zboru v Postojni, ko je preživeli tigrovec Lojze Zidar v razpravi ošvrknil partijo in komunistični režim zaradi njunega odnosa do TIGR-a z omembo tudi domnevnih likvidacij Tigrovcev.”
Pritiski so se nadaljevali tudi na občnih zborih društva in ostalih shodih organizacije, “ko je po osamosvojitvi odneslo pokrov zatohlega enoumja” in ko so na javnih zborovanjih padale ostre besede na račun partije in vodstva NOB do Tigrovcev in preostalih domoljubov s Primorske (čeermacev, krščanskih socialcev, primorskih padalcev idr.). “Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1995 je npr. pisatelj in akademik Saša Vuga kot slavnostni govornik pred veliko množico ljudi izrekel sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): “Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja.” Tigrovci političnega ekstremizma niso poznali, so ga pa okusili na lastni koži. Na občnem zboru v Sežani v 90. letih pa so si nekateri govorci dopustili tudi hujskanje proti Janezu Janši, Francu Rodetu in Lojzetu Peterletu.
Tranzicijska levica je prek infiltracije skušala preprečiti kopanje po lastni nesnagi
Ob razkrivanju partijskih zločinov nad Tigrovci je prihajalo do napetosti in trenj na shodih organizacije. Prvotni namen društva se je vse bolj oddaljeval, društvo pa vse bolj drselo na levo, naposled pa je leva opcija v društvu postala celo dominantna. “Iz tega ne more roditi nič dobrega. Saj levica nima interesa kopati po lastni nesnagi in obstaja resna bojazen, da bo v društvu prevladalo enoumje,” je še pojasnil avtor eseja. V društvu je postalo mučno, njegovi ustanovitelji pa so se znašli v veliki stiski. TIGR se je dinamično vzpenjal zlasti v prvih petih letih po osamosvojitvi predvsem do leta 1996 in vrhunca leta 2001. Zatem se je razvoj začel umirjati, celo zamirati. “Aktivnost društva se je spolitizirala, zdrknila v zakulisje političnih sporov”. Je pa bilo v prvih letih delovanja postavljenih na desetine spomenikov Tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je partija pozabila. Prav tako je bilo izdanih ducat knjižnih del, tudi kritičnih do povojnega totalitarnega režima.
Gregorič: “S sprejetjem posebnega zakona v DZ je bil status tigrovcev končno izenačen z borčevskim. Na društveno pobudo in ob neizmernih naporih vodstva je zrasel spomenik-muzej na Velikem Cerju.” Prav tako je bil ustanovljen Primorski domoljub. Počasi je prišel v zgodovinsko zavest tudi prvi tigrovski spopad s fašisti na Mali Gori nad Ribnico. Tedaj je tragično preminil vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen. “Leta 1995 na pobudo Društva Tigr doživela prvo uradno državno proslavo, ko se je predsednik vlade Janez Janša v odmevnem govoru med prvimi slovenskimi državniki poklonil TIGR-u in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada”. Pisatelj Boris Pahor je tedaj dejal: “da je takšno izjavo predsednika slovenske vlade dolgo želel”. Druga državna proslava na Mali gori je sledila leta 2021, spet v obdobju tretje Janševe vlade, in sicer v odsotnosti ostankov “ugrabljenega” TIGR-a. Rehabilitacija je sledila tudi na italijanski strani ob srečanju Boruta Pahorja in predsednika Giorgia Matarella julija 2020 (simbolni poklon štirim tigrovskim žrtvam na Bazoviški gmajni).
Domen Mezeg