Z razglasitvijo, da ne bo zmanjšal števila ministrstev obilne vlade, v kateri je pet ministrstev več kot v prejšnji vladi Janeza Janše (SDS), in da ne bo rekonstrukcije, da bi se znebil slabih ministrov, je Robert Golob (Gibanje Svoboda) prejšnji teden pomiril Tanjo Fajon (SD) in Asto Vrečko (Levica) ter se izognil obisku Milana Kučana, po kakršnih so v preteklosti odstopali šefi levih vlad.
Pošilja pa Kučan Golobu že dalj časa obvestila, da ni zadovoljen. Golob se na ta sporočila doslej ni odzival preveč konstruktivno. Iz stranke je denimo zabrisal Mojco Šetinc Pašek, ki je veljala za Kučanovo novinarsko in poslansko princesko. Janša je po eni od serijskih diskreditacij SDS s fašisti, Šetinc Paškovo skupaj z Eugenijo Carl v odzivu na omrežju Twitter označil kot Milanovi odsluženi prostitutki. Sodstvo, večina sodnikov je bila članov zveze komunistov, ko jo je še vodil Kučan, pomembni, denimo Branko Masleša, pa so bili celo funkcionarji te totalitarne organizacije, je Janšo obsodilo. Izjava je bila gotovo netočna: Šetinc Paškova nikakor ni bila odslužena.
Spor Kučana in Goloba v Tarči
Golob je Šetinc Paškovo vrgel iz stranke, ko je kritizirala dva milijona težko plačilo iz obrambnega ministrstva Marjana Šarca proti POP TV. Po škandalu ga je Šarec preklical. Zgodilo pa se je v času, ko je v parlamentu čez Goloba udarila še nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar, ki je danes zaposlena pri predsednici Nataši Pirc Musar. Pirc Musarjevo je za predsednico predlagal Milan Kučan. Proti Golobu, ki je potem propadel z Milanom Brglezom, ki ga je kandidiral skupaj s SD. Golob je pričanje Bobnarjeve, da je zahteval politične čistke v policiji, označil za lažnivega, a doslej, ker je lažnivo pričanje kaznivo dejanje, ni opaziti uradnih postopkov. Tako daleč vojne Golob ni odpeljal.
Bo pa moral pred poslance premier še sam, kar bo zanesljivo spektakularno. Ti notranji spori v koaliciji in nezadovoljstvo Kučana z Golobom so bili razlog, da je bila prejšnji teden zanimiva Tarča Erike Žnidaršič. Ta je bila v času prejšnje vlade prostor za ostro kritiko leve opozicije čez bolj desno vlado. Zdaj je za spore med koalicijskimi partnerji. Kaj več bi bilo preveč tvegano. Je pa Erika Žnidaršič ta teden poskrbela za nekaj korektnosti, po katerih v času prejšnje vlade ni slovela, ko je razkrila, da je mariborska vstajniška ideologinja Vesna Vuk Godina v sorodu z Mojco Šetinc Pašek, in s tem pojasnila, kaj Vuk Godinova počne pred kamero. Povedala je tudi, da je soproga Primoža Cirmana Petra Bezjak šefica Golobovega vladnega urada za komuniciranje, Cirmanova dolgoletna sodelavka Vesna Vuković pa generalna sekretarka Gibanja Svoboda. S tem je pojasnila razloge, zakaj je bil v studiu ob Godinovi Cirman. Vukovićeva je s pomočjo Goloba iz Gibanja Svoboda zabrisala Šetinc Paškovo. Pred kamerami je bil še svetovalec Roberta Goloba za področje zdravstva Erik Brecelj. Ta je udaril po SD Tanje Fajon, češ da je ta stranka kriva za korupcijo v zdravstvu, čeprav resor zdravstva že leto in pol vodi Gibanje Svoboda, ki se je z Brecljevo pomočjo doslej uspešno znebila svojega velikega upa Danijela Bešiča Loredana. V studiu je bil še neuspešni predsedniški kandidat in župan Kočevja Vladimir Prebilič, morda kot najnovejši novi obraz, če Golob izgubi živce in zbeži pred Kučanom. Glavno sporočilo Tarče pa je bilo, da je najpomembnejša reforma v zdravstvu v tem, da je novi direktor UKC Marko Jug dobil 50.000 evrov vreden terenec, ki pa je bil najprej preveč modre barve in so zaradi tega ponavljali razpis, in da je najpomembnejša vladna reforma v tem, da je šef na novo ustanovljenega ministrstva za okolje Bojan Kumer dobil mercedes EQE 350 4Matic, težak sto tisoč evrov. Elektrificiranega seveda, kot se spodobi za reformirane kadre Goloba iz GEN-I v bohotni vladi.
Med temi zapleti je šel Robert Golob s Tino Gaber v Pariz, kjer je poslal Palestincem v gazo še dodatno humanitarno pomoč iz državnega proračuna, za katero je znano, da so jo zadnja leta hamasovci, ki so v Gazi podobno vplivna totalitarna oblast, kot je bila nekoč Kučanova zveza komunistov pri nas, pretopili v graditev podzemnih tunelov, nakup orožja in obsežno urjenje, da bi izvedli teroristične napade na Izrael, ki ga poskušajo izbrisati z obličja sveta, s čimer so sprožili vojno in trpljenje Izraelcev in Palestincev, ki smo mu priča.
Kek bi tožil zaradi Hamasa
Med to dodatno vladno pomočjo Palestincem mi je nekdanji poslanec Zaresa Franci Kek zagrozil s tožbo, ker sem ga kritiziral, da širi propagando Hamasa, ko je na spletnem omrežju ozmerjal opozicijskega poslanca SDS Franca Breznika, ker si je s poslancem NSi Jernejem Vrtovcem ogledal kraje, kjer so Palestinci pod vodstvom Hamasa brutalno morili celotne izraelske družine in ugrabljali mlade punce, starce in otroke. Številne ugrabljene imajo v Gazi še vedno za talce. Izraelci posnetkov iznakaženih trupel svojih državljanov in otrok ne objavljajo, kot to počnejo Palestinci. Ogled krajev, kjer so teroristi brutalno morili in ugrabljali tudi otroke in s tem sprožili vojno, je Kek označil kot nedopustno ravnanje naših poslancev, ker v Gazi medtem izpod ruševin vlečejo otroške roke, ki se stegujejo po življenju.
Ko sem se odzval, da je precej umazana propaganda Hamasa, ko na tak način nasprotuje ogledu krajev terorističnih napadov, ki so razlog strašnega trpljenja na obeh straneh in tudi smrti številnih otrok v Gazi, mi je zagrozil s tožbo. V preteklosti so me nekdanji politični sodelavci Gregorja Golobiča že tožili, ko sem v Delu poročal o nezavarovanih posojilih NLB Ultri. To je zdaj podobna grožnja. Tako je Kek sporočil, da naj bi teroristično organizacijo Hamas v preteklosti že označil kot negativce in da je zaradi tega kritika, da širi njihovo propagando, žalitev, ki ga prizadene.
Odkar so skoraj do smrti pretepli nekdanjega sodelavca na Večeru Mira Petka, se sam držim mota, s katerim sem se takrat odzval, da nas lahko tepejo, tožijo in nam grozijo, a ne bomo tiho. To isto velja za Keka in njegove grožnje. K delu poslancev pač sodi ogled krajev brutalnih terorističnih napadov, ki so razlog za vojno in številne smrti, da jih nekdanji poslanec bolj z leve ob tem zmerja, pa je tudi zgovorno.
Kako daleč gre Kekova “obsodba” krutosti Hamasa, kaže dodatna polemika, ko so vladajoči poslanci v parlamentu zavrnili predlog opozicije, da bi naša država ob premirju podprla še izpustitev talcev, ki so jih v Izraelu zajeli Palestinci pod vodstvom Hamasa, in to tudi številnih otrok in starcev.
S Kekom se tudi v tem ne strinjam. Če Palestinci pod vodstvom Hamasa ne bi strahopetno pobili dva tisoč večinoma neoboroženih civilistov v Izraelu, ugrabili dvesto talcev in več tednov na vso moč raketirali sosednjo državo Izrael, ne bi bilo nič mrtvih na izraelski in palestinski strani. In vsi talci bi bili še živi.
Sodstvo omejuje svobodo govora, ne pa nasilja
Kekove zahteve in grožnje s sodnimi spori zaradi besed so tudi posledica prakse naših sodišč, ki obsojajo za besede in s tem poskušajo omejiti svobodo javnih razprav o ravnanju naših oblasti. Po Janezu Janši, ki so ga kaznovali z osem tisoč evri globe zaradi kritike Bojana Veselinoviča na Twitterju, da je sodeloval pri umoru novinarja, ker je politično odstavil in potem še na cesto vrgel odgovornega urednika STA Boruta Meška, ta pa je kmalu za tem umrl, je zdaj sodišče izreklo še sodni opomin Luki Mescu, ker je v parlamentu šefa majhne stranke Bernarda Brščiča ozmerjal, da je bil »nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist«.
Obe sodbi povsem po nepotrebnem omejujeta svobodo govora.
Sodišča po nepotrebnem omejujejo svobodo govora. Obsojajo kritike oblasti in puhli Meščev populizem, ne pa pozivov k smrti in nasilju, spodbujanja nacionalne in verske nestrpnosti in antisemitizma.
Pri pozivih k smrti in s tem umorom na kolesarskih protestih je že tožilstvo razglasilo, da pozivov k smrti janšizma ne bo preganjalo, ker smo svobodna država. In nobenih reakcij oblasti ni opaziti niti pri širjenju nestrpnosti in antisemitizma na protestih Alah je velik zadnji mesec, kjer smo poslušali tudi antisemitska gesla o Palestini od reke do morja. Obratno, na te proteste, so, da bi pritiskali na oblast, hodili celo politiki vladne Levice. Pritiskajo sami nase.
Kek me, če to želi, lahko toži. Nisem Kučanova princeska Mojca Šetinc Pašek, da bi me morala ščititi Urška Klakočar Zupančič, in nočem politične zaščite, če opozorim na nespodobno diskreditiranje opozicijskih poslancev nekdanjega politika z leve, ki je po koncu politične kariere spet medijski delavec depolitizirane državne RTVS.
Kako dvoličen je odnos države, njenih institucij, tudi univerze in medijev do teroristične organizacije Hamas in njenih privržencev v Gazi, ki jih je med Palestinci veliko, pa pokaže diplomska naloga novinarja RTVS Borisa Vaseva, ki za spletni portal RTVS poroča o dogajanju na Bližnjem vzhodu. Za Vaseva so mednarodne judovske organizacije v preteklosti pri predsednici Nataši Pirc Musar protestirale, da širi antisemitske vsebine, v diplomski nalogi pa se je tako zahvalil za pomoč teroristični organizaciji Hamas, brez katere “mu ne bi uspelo”.
Ta pristni odnos med študentom in teroristično organizacijo, ki mori in ugrablja ljudi in katere cilji so povsem jasno antisemitski, ni zmotil profesorjev na univerzi in ne moti RTVS, ko ta novinar poroča o dogodkih v teh krajih.
To pa ni čudno, če upoštevamo, da je v vladi neokomunistična Levica Aste Vrečko, ki vodi resor, pristojen za medije, politike te stranke pa vidimo na antisemitskih protestih. Vasev, Levica, nekoliko pa tudi Kek so Kučanovo “palestinsko” sporočilo Golobu iz naše totalitarne preteklosti.
Peter Jančič