Na današnji dan pred 30 leti je bil v Ljubljani preprečen napovedan srbski miting resnice. Sindikat strojevodij je sprejel sklep, da se vlakom prepreči dostop do prestolnice. Preprečitev mitinga je pomemben dogodek, saj so mitingaši k nam potovali oboroženi.
V sindikatu so takoj reagirali in skupaj s hrvaškimi strojevodjami pripravili načrt, kako preprečiti prihod teh vlakov v Ljubljano. Hrvaški železničarji so že na Hrvaškem ustavili nekaj vlakov, ki so bili namenjeni v Ljubljano, ostale pa na mejnem prehodu Dobova. Miting je bil nato le odpovedan.
Pa besedah Slavka Kmetiča, prvega predsednika Sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre, preprečitev mitinga resnice, ki je bil predviden 1. decembra 1989, predstavlja izjemno pomemben dogodek, saj so mitingaši k nam potovali polno oboroženi in le vprašanje je bilo, do kakšnega obračuna bi v nasprotnem primeru prišlo. “Predsedstvo sindikata je sprejelo sklep, da z vsemi sredstvi sindikalnega boja preprečimo prihod teh vlakov v Slovenijo. Skupaj z novoustanovljenim sindikatom hrvaških strojevodij smo pripravili podroben načrt, kako te vlake ustaviti – nekaj že na Hrvaškem, preostale pa na mejni postaji Dobova. Organizirali pa smo tiskovno konferenco, na kateri je bilo več kot trideset novinarjev iz vse Jugoslavije. Med njimi pet TV-ekip. Tam smo vsej jugoslovanski javnosti povedali, da bomo preprečili prihod teh vlakov v Slovenijo.”
Kmetič je izpostavil, da je bil zaradi svojega angažmaja s strani srbske novinarke ožigosan kot Šinigojev hlapec. Prav tako je ta izjavila, da bo ta stavka nezakonita, ker ni v skladu z zakonom o stavki. “Odgovoril sem ji, da je Slovenija ogrožena in da je pravica do obrambe nad vsemi zakoni. Z našimi stališči sta bila seznanjena poslovodstvo železnice in slovenska politika.” Pri preprečitvi prihodov mitingaških vlakov je svojo vlogo odigrala tudi prometna operativa železnice. Pri tem Kmetič izpostavlja, da je vodstvo železnice prosilo partijsko oblast za navodila, kako naj ravnajo, pa ni bilo nobenega odziva. Nobenega stika pa ni bilo niti s strani milice, čeprav je bilo stališče železničarjev javno podano.
“Tako je operativno vodstvo milice delalo načrte za železniški promet brez železničarjev. Razumi, kdor more. Če bi sodelovali, bi bile stvari lažje in enostavnejše. Železničarji nismo nič vedeli o načrtih partijskega vodstva in milice. Zato je bilo naše dejanje še toliko bolj pogumno in si zasluži svoje mesto v zgodovinskem spominu naroda,” izpostavlja Kmetič.
Hana Murn