Slovenija je pri črpanju evropskih sredstev ponovno porazna. Veliko uspešnejši so naši južni sosedi, kjer se lahko te dni njihov predsednik vlade upravičeno pohvali z dobrimi rezultati. Doma je opaziti ravno nasprotno. Z nastopom vlade Roberta Goloba se je trend vse uspešnejšega pridobivanja evropskih sredstev, ki ga je ustvarila prejšnja vlada, zaustavil. Posebej slabo je pri črpanju sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost. Zakaj je temu tako, smo govorili z Zvonetom Černačem, poslancem in nekdanjim ministrom za kohezijo, ki s kritiko oblasti ne skopari.
“Niti na mizo položenega denarja ne znajo pametno uporabiti! Odrekli so se polovici sredstev za urejanje vodotokov (poplavna varnost), številnim drugim že začetim projektom … a kriva je opozicija. Nesposobni revčki,” je zapisal v zadnji objavi na socialnih medijih. V zvezi s tem zapisom smo ga prosili za dodatna pojasnila.
Vlada Janeza Janše je v okviru Mehanizma za okrevanje in odpornost izogajala 1,78 milijarde nepovratnih sredstev in 705 milijona posojil. Kot ste zapisali, danes ta denar sedaj “tam leži”, saj ga trenutna oblast ne zna pobrati. Kje se zatika?
Mi imamo izkušnje iz treh finančnih perspektiv. Zanimivo je, da je vse tri izpogajala vlada pod vodenjem Janeza Janše, tako prvo 2007–2013 kot drugo 2014–2020 in to zadnjo 2021–2027, kjer so bila zraven tudi ta sredstva iz sklada za okrevanje in odpornost, o katerih vi govorite. Vse tri finančne perspektive so bile za Slovenijo izjemno ugodne. Denimo zadnja, kjer smo iz časa Šarčeve vlade iz leta 2018 dobili na mizo razrez v višini približno 2,8 milijarde evrov, ki je bil 21. julija 2020 na seji sveta EU povečan za skoraj pol milijarde evrov. Zanimivo je, da se vladam, ki jih vodi levica, vedno zatika pri uporabi tega izpogajanega denarja. Bili so neuspešni pri prvi finančni perspektivi. Ko smo prišli leta 2020, je bila realizacija finančne perspektive, ki se je iztekla 2020, na ravni dobrih 30 odstotkov. Nato smo sprejeli ustrezne ukrepe, s katerimi smo pospešili črpanje sredstev. Ko smo lani odšli, je bila ta poraba nekje blizu 80 odstotkov.
Povsem pa se jim je zalomilo pri načrtu za okrevanje in odpornost. Zaradi tega, ker tukaj ne gre za klasično “kohezijo”, ampak je potrebno tudi sprejemati nekatere ukrepe, reforme. Ker delajo škodo ljudem pri zakonu o dolgotrajni oskrbi in še marsikje drugje, teh t. i. mejnikov ni dovolj in zato je Slovenija na predzadnjem mestu pri črpanju iz sklada za okrevanje in odpornost. Niti 5 odstotkov ni porabljenih, kljub temu da je bil načrt potrjen s strani Evropske komisije (1. 7. 2021) in s strani finančnih ministrov na Svetu EU (26. 7. 2021).
Glede na to da se zatika (tudi) pri potrebnih reformah/mejnikih, se zdi, da si evropske institucije drugače predstavljajo dobro upravljanje z državo, kot si to predstavlja politična levica v Sloveniji. Še več, zdi se, da tej ustreza prav ta “status quo”, ki ga danes živimo.
Pokazatelj tega, kaj se dogaja, in načina delovanja politične levice, najbolj preprosto pokaže zakon o dolgotrajni oskrbi. Večino zadnjih 30 let so bili na oblasti, ministrica iz vrst Socialnih demokratov Anja Kopač Mrak je vodila Ministrstvo za delo v letih 2013–2020, a v tistem obdobju na tem področju ni bilo narejeno ničesar. Ena postelja v domovih za starejše ni bila na novo pridobljena. Mi smo v okviru React-EU “zaprli” sredstva za 18 domov, novih in prenov, ki bodo končane do konca letošnjega leta širom po Sloveniji.
Prepričan sem, da zakona o dolgotrajni oskrbi ne bi bilo, če ga prejšnja vlada, ki jo je vodil g. Janša, kot enega reformnih ukrepov ne bi umestila v načrt za okrevanje. Za levico pa je bilo to preveč. Če bi zakon, ki ga je sprejela prejšnja vlada, obstal, bi to pomenilo, da so totalno nesposobni, in v tem revanšističnem stilu so najprej zamaknili uveljavitev zakona za leto dni, zdaj pa so sprejeli nov zakon, ki je v osnovnih izhodiščih približno enak, s tem da bistveno poslabšuje tako položaj zavezancev kot tudi tistih, ki jim podeljuje pravice. Zavezanci bodo po novem morali plačevati eno oz. dvoodstotni davek za financiranje dolgotrajne oskrbe, upravičenci pa z 10- ali 20-odstotno lastno udeležbo, pa še nekatere dodatne pravice se dodatno zamikajo za leto dni. Dobro pri vsem tem je, da je bila ta dolgotrajna oskrba umeščena v načrt za okrevanje, da jo bodo ljudje končno dobili, se pa bojim, da bodo s tem zakonom, ki je bil zdaj sprejet, dobili bistveno manj kot z zakonom, ki so ga vladajoči prejšnjo leto za leto dni zamaknili.
Drug primer, ki pa se tiče direktnih investicij, pa je Infekcijska klinika v Mariboru. V okviru načrta za okrevanje smo predvideli znatna sredstva za krepitev javnega zdravstvenega sistema, tako za infekcijsko kliniko v Ljubljani in Mariboru kot tudi za Medicinsko fakulteto v Ljubljani in številne druge naložbe. Nobenega razloga ni bilo, da so Infekcijsko kliniko v Mariboru črtali, saj je bila ta še marca letos v prenovljenem osnutku načrta za okrevanje. Sedaj govorijo, da je do tega prišlo, ker je prejšnji minister prepočasi delal, kar ne drži.
Dve leti in pol je časa – nobene težave ni, da tega objekta ne bi mogli zgraditi pravi čas. Gre le za operativno nesposobnost ekipe, ki trenutno dela na tem področju.
Trenutni minister za kohezijo, dr. Aleksander Jevšek, je dejal, da del problema predstavlja tudi pridobivanje gradbenih dovoljenj. Vemo, da je pridobivanje potrebnih dovoljenj za gradnjo lahko zelo dolgotrajen in mučen postopek. Je del težav tudi v slovenski birokraciji?
Trenutno je to za njih izgovor v tej zagati, saj zadev niso sposobni ustrezno administrativno urediti. Gotovo je administracija velik problem, a škarje in platno imajo v rokah prav oni. Če je kak predpis neustrezen, ga je potrebno spremeniti. Naj to naredijo! Namesto tega je njihov minister, pristojen za prostor, pred tremi meseci izdal podzakonski akt, kjer je na približno sto straneh predpisan, za vsako najmanjšo malenkost, poseben obrazec za priglasitev za gradbeno ali uporabno dovoljenje itd.
Birokracija torej je problem, ampak je bil enak problem tudi v preteklosti, ko so se stvari izvajale. Konkreten primer: ko smo spomladi 2020 prevzeli mandat, je bila ta administrativna neustreznost pri izvedbi posameznih projektov velik problem pri projektih na področju, ki ga je pokrivalo ministrstvo za okolje in prostor, ki ga je tedaj vodil kolega Vizjak. Od 74 projektov, kjer je šlo v glavnem za kanalizacijske sisteme, vodooskrbne sisteme, poplavno varnost in podobno, jih je bilo do trenutka, ko smo prevzeli vodenje države, odobrenih sedem. Zakaj? Ker administrativni postopki niso tekli tako, kot bi morali. V treh mesecih smo vsi skupaj te stvari pospešili, tako da so bili ob našem odhodu vsi ti projekti potrjeni in v izvajanju. S prihodom nove oblasti pa so se nekateri od teh projektov ponovno ustavili.
Po drugi strani pa vlada tam, kjer ima interes, poenostavlja administrativne postopke, tam, kjer je interes ljudi, pa jih ne. Vzemimo za primer prisilno solarizacijo. Vse strehe, ki bodo večje od tisoč kvadratnih metrov, in parkirišča, ki bodo večja od tisoč kvadratnih metrov, bodo po novem zakonu morale imeti sončno elektrarno.
Iz vašega pogovora z ministrom Jevškom pa je bilo zaznati še nekaj drugega. Ta ni priznal, da je prišlo do hudega zastoja pri črpanju EU sredstev. Posledično tudi ni predstavil akcijskega načrta, kako se bo črpanje teh sredstev izboljšalo.
Glede načrta za okrevanje in odpornost – tukaj so zgodbo povsem zvozili. Na tej točki imajo problem že z Evropsko komisijo. Obstaja velika nevarnost, da se precejšen del denarja izgubi. Evropska komisija ugotavlja, da je Slovenija na kritični točki pri izvajanju tega načrta. Kot sem prej povedal, smo na predzadnjem mestu. A to ni glavni problem. Problem je tudi, da te aktivnosti, ki sedaj tečejo, tečejo prepočasi, da bi lahko bili do konca leta 2026 uspešni.
Kar se tiče kohezijskih sredstev: mi smo to zgodbo zagnali in tudi, če bi po našem odhodu z ministrstva prevzel vajeti “bicikl”, bi to “kohezijo” realiziral 100-odstotno. Pred mojim odhodom je bilo podpisanih za pol milijarde več operacij, kot je na voljo sredstev, ravno zaradi tega, ker se je računalo, da nekatera od teh ne bodo izvedena. Odprlo se je številne rezerve, tudi če bi hipotetično vse realizirali, ne bi bilo nič narobe, bi pač zagotovili sredstva iz državnega proračuna, ker je šlo za projekte, ki so bili dobri za ljudi.
Ko je prejšnja vlada predala mandat trenutni vladi, je bila Slovenija pri črpanju kohezijskih sredstev iz finančne perspektive 2014–2020 na četrtem mestu. Tedaj sem dejal ministru, da pričakujem, da bomo ob letu osorej na tretjem mestu. Nismo. A to ni tisto, kar je najbolj pomembno. Kohezija je bila tako daleč administrativno podprta, da bo realizirana v celoti. A še enkrat, ne zaradi njihovih aktivnosti, saj je bilo že vse podpisano in pripravljeno še pred njihovim časom.
Pred koncem, v državnem zboru ste predstavili nekatere predloge ukrepov za izboljšanje učinkovitosti črpanja EU sredstev. Kaj bi morala na tej točki storiti vlada?
Za izboljšanje črpanja EU sredstev so potrebne operativne spremembe. V času naše vlade, ko jo je vodil g. Janša, smo imeli operativne sestanke na nižjih nivojih na tedenski ali dvotedenski ravni, na najvišji ravni pa na mesečni ravni. Na podlagi spremljanja napredka in evalvacije storjenega dela so bili ukrepi, ki smo jih sprejemali za pospeševanje črpanja sredstev, najbolj učinkoviti. V tem trenutku pa lahko napišemo karkoli na papir, pa tega uradništvo samo ne bo sposobno sprocesirati. Manjka namreč usmeritev iz najvišjega nivoja. Te pa v zadnjem letu ni bilo. Nisem še slišal, da bi se g. Golob kot predsednik vlade s tem kadarkoli ukvarjal. Prejšnji predsednik se je. Operativno najmanj enkrat na mesec.
Žiga Korsika