“Države članice EU niso dolžne sprejeti nikakršnih kvot migrantov, niti jim tega EU pravno ne more diktirati. Novinarji naj si že enkrat preberejo besedila obeh temeljnih pogodb, tj. PEU in PDEU in nehajo strašiti z: “Bruselj pričakuje, Bruselj zahteva …” V neznanju je strah,” je zapisal strokovnjak za mednarodno pravo dr. Miha Pogačnik.
S temi besedami se je mednarodni pravnik Miha Pogačnik odzval na pojasnilo premierja Janeza Janše v zvezi z zavajajočimi navedbami tranzicijskega dnevnika. Janša: “Neverjetno zavajanje Večera. Naštejte mi članice EU, ki bodo sprejele dodatne kvote migrantov iz Afganistana. Pa tudi če jih kaka bo, bo to njena suverena odločitev in ne odločitev EU, da bi jih potem prerazporejala po državah. Te pristojnosti EU nima, zato ne bo EU koridorja.” Pri časniku so sicer spomnili na odziv Bruslja na Janšev tvit Janše – da so EU in države dolžne poskrbeti za ogrožene prebivalce Afganistana.
Za dodatna pojasnila smo se obrnili na Pogačnika, ki je zadevo komentiral takole: “Poglavitno je to, da ima EU toliko pooblastil, kolikor ji jih dajejo ustanovitvene pogodbe. Zato sem napisal, da bi bilo dobro, da novinarji preberejo pogodbo o ustanovitvi EU in pogodbo o delovanju EU.” Odločanje o tem, kdo bo na ozemlju neke države, pa je suverena odločitev posamezne države. EU kot takšna ne more diktirati, katere države in kakšne kvote bodo te države sprejemale, če se slednje s tem ne strinjajo. “Država lahko odkloni sprejem kvot. Sicer obstaja mehanizem solidarnosti, v skladu s katerim si posamezne države lahko delijo “begunsko breme” (begunce, ne migrante!), delijo, vendar brez soglasja posameznih držav to ni mogoče.”
Begunec je namreč nekdo, ki beži z območja, kjer je ogroženo njegovo življenje oziroma varnost, in ima dejansko pravico najti zatočišče v prvi varni državi. “Od Afganistana do Slovenije pa je teh varnih držav kar nekaj,” pojasni strokovnjak za mednarodno pravo. Zato nekdo, ki prehaja meje, ni več begunec v klasičnem pomenu besede. Doslej je šlo v precejšnji meri za t. i. “ekonomske migrante”, ki so si celo poljubno izbirali svoje ciljne države, v kateri bi želeli živeti, se zaposliti, izkoriščati njihov socialni sistem. Tako so odšli denimo na Švedsko itd. oziroma tja, kjer jim je najbolj ustrezalo. To so bili migranti – ljudje, ki so prišli v Evropo denimo zaradi ekonomskih razlogov. V primeru Afganistana pa bo po mnenju Pogačnika treba narediti neko ločnico: kdo so ljudje, ki v resnici bežijo zaradi vojne, in kateri so tisti, ki talibansko zasedbo te azijske države izkoriščajo tudi v ekonomske namene.
Nekatere arabske države so varne, civilizirane in bogate, zato bi ekonomske migrante lahko sprejemale, a jih ne želijo
“In te ločnice Evropa v tem trenutku ni sposobna narediti. Vojni begunci imajo pravico do pribežališča v prvi sosednji varni državi, ostalo pa so migranti. Pri odločanju glede tega, kdo bo koga sprejel, pa je vsaka država članica EU suverena,” je prepričan Pogačnik. Ob tem se po njegovem poraja tudi vprašanje, zakaj se ves čas govori zgolj o Evropi. Obstajajo denimo z nafto bogate arabske države, med slednjimi in Afganistanom pa je tudi določena bližina v kulturnem smislu. Te države so obenem varne, urejene, civilizirane in imajo izjemno visok življenjski standard (denimo Bahrajn, Katar in Kuvajt itd.). “Gre za države, ki imajo možnosti, da bi te ljudi sprejele k sebi.” Razlog, zakaj jih ne želijo sprejeti, pa se, kot meni Pogačnik, skriva v tem, ker se v teh državah zavedajo problemov, ki jih utegne sprejetje teh migrantov s seboj prinesti, EU pa, kot kaže, ne.
“Evropska unija se obnaša kot nek neodgovorno dobrosrčen, dekadentni otrok. Ima svoje institucije in svojo birokracijo. Dejstvo je, da je trenutno prevladujoče razmišljanje EU birokracije prežeto z liberalno globalistično miselnostjo. Za nekega aparatčika v Bruslju je najlažje, najceneje in najlepše, če zaigra dobrosrčneža. Slednjega pa igra na račun nacionalnih, suverenih držav, ki bodo morale to vzeti, prenašati in plačati.” To je po mnenju Pogačnika težava mednarodnih organizacij, ker slednje nimajo teritorija in se igrajo s proračunom ter repertoarjem držav članic. Nek David Sassoli lahko v Evropskem parlamentu govoriči karkoli, toda za to ne bo odgovarjal in ne plačeval. “In najlažje je igrati prisrčneža,” je prepričan Pogačnik. Multikulturni agendi ustreza, da se ljudje preseljujejo in ta agenda je zagotovo v ozadju. Nacionalne države s tradicionalnimi vrednotami so za to globalistično agendo ovira.
Danska bo azilne centre gradila zunaj Evrope, po odobritvi azila pa bodo migranti v državah gostiteljicah tudi ostali
Ta agenda se po mnenju profesorja mednarodnega in evropskega prava na Evropski pravni fakulteti skuša “razvodeneti” nacionalne države in migracije so za to lepa priložnost, ki ji velik del prebivalstva nasede. Ključno pa je po mnenju Pogačnika to, da bi morala EU reševati vsa ta vprašanja v zvezi z migracijami, vključno s selekcijo in reševanjem statusa teh ljudi, izven svojega ozemlja. Ta vprašanja se lahko rešujejo v regiji. Obstaja primer Danske, ki je potrdila zakon, ki tej državi omogoča vzpostavljanje centrov za azilante zunaj Evrope. Tam bi bili prosilci za azil nastanjeni v času obravnave njihove prošnje. V teh državah bi migranti naposled tudi ostali v primeru odobritve njihove prošnje – torej v prvi (bližnji) sosednji varni državi. Nepojmljivo je, da morajo migranti prehoditi toliko držav, prehajati kontinente in številne državne meje ter se jih zatem vrne domov. “Vsa ta vprašanja bi se morala reševati tam, kjer so nastala. Če ne znotraj države, kjer so nastala, denimo v Afganistanu, pa v neki prvi sosednji varni državi, ki je zaveznica EU.”
Domen Mezeg