Na današnji dan obeležujemo dogodek, ki v zgodovini slovenskega naroda velja za prelomnega in edinstvenega, saj smo si tedaj sodbo pisali sami. 26. decembra 1990 je bil razglašen izid plebiscita o samostojnosti, na katerem smo Slovenke in Slovenci glasovali ZA svobodno in samostojno Slovenijo.
Novembra 1990 je v Poljčah padla odločitev, da bo prišlo do referenduma. Tedanji delegati vladne koalicije DEMOS in nekateri strokovni sodelavci so na posvetu sprejeli zgodovinsko odločitev. Dr. Jože Pučnik je bil tisti, ki je predstavljal gonilno silo pri odločitvi, ki nas je uvrstila med zgodovinske narode. Na začetku decembra je sledilo sprejetje Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je med drugim narekoval, da bo plebiscit izpeljan 23. decembra in da mora republiška skupščina v šestih mesecih od dneva razglasitve plebiscitarne odločitve sprejeti ustavne in druge akte ter ukrepe, potrebne za osamosvojitev. Na podlagi tega sta bili 25. junija 1991 sprejeti Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracija o neodvisnosti, s čimer so bili postavljeni formalni temelji slovenske samostojnosti.
O odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije in formiranju lastne, samostojne Slovenije, smo odločali 23. decembra 1990. Volivci so odgovarjali na plebiscitarno vprašanje “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” Za samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 ali 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev, proti jih je bilo 57.800 oziroma 4 odstotki, 12.412 ali 0,9 odstotka glasovnic pa je bilo neveljavnih. 99.354 volilnih upravičencev se plebiscita ni udeležilo.
Ob izražanju želje po samostojnosti smo pokazali veliko enotnost. Enotnost, ki ji v zgodovini slovenskega naroda še nismo bili priča. Tako smo se odločili slediti samostojni poti ter smo uresničili svoje dolgoletne sanje. Rezultati plebiscita so bili razglašeni nekaj po 22. uri, ko je oče slovenske pomladi dr. Jože Pučnik izrekel znameniti stavek: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.”
Čeprav smo bili Slovenci kot narod tedaj enotni, pa tega ni mogoče trditi za politiko. Spomnimo. Predsednika Demosa Pučnika so namreč diplomatsko zelo nepravično obravnavali, ko je s sestanka poslanskega kluba Demosa v Poljčah 9. novembra 1990 šel na neko zborovanje in oznanil, da bomo šli Slovenci še pred božičem na plebiscit. Tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan je naslednji dan oznanilo Pučnika komentiral z besedami: “Kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit? Demos se je namreč za plebiscit odločil, ker ni bilo politične enotnosti za osamosvojitev.”
Še pred volitvami si je Demos prizadeval za poenotenje v okviru sprejetja slovenske ustave. Ker pa je bilo za sprejetje le-te potrebna dvotretjinska večina, poizkus ni uspel. Obstajali so namreč nekateri, ki jim osamosvojitev Slovenije nikoli ni predstavljala intimne opcije in zato niso želeli prispevati potrebnih glasov. Iz tega razloga se je Demos odločil za izvedbo plebiscita o samostojnosti, nato pa za ustavo. Od tod tudi izvira motiv za krivično obravnavanje dr. Pučnika, ki je to odločitev oznanil. Ko so rezultati anket pokazali, da Slovenci večinsko soglašajo z idejo o plebiscitu, je Demosu na podlagi težavnih pogajanj uspelo doseči dvotretjinsko soglasje za sprejem zakona o plebiscitu, na katerem je slovenski narod jasno izrazil svojo voljo.
V tem času je v vsem svojem sijaju vzcvetela slovenska pomlad. Ker smo decembra leta 1990 uresničili tisočletne želje naših prednikov o lastni državi, bodimo na ta zgodovinski trenutek izjemno ponosni.
Sara Kovač