Predlog novega energetskega zakona EZ-2 me je ne malo začudil. Spraševal sem se, kako je nekaj takega v demokratični državi sploh mogoče. Še ne dolgo tega je država mesto Ljubljana razdelila na dve področji, prvo z daljinskim ogrevanjem in drugo z ogrevanjem na plin. Temu odloku smo se morali prebivalci Ljubljane ob ne majhnih stroških prilagoditi. Druge možnosti ni bilo.
Novi energetski zakon pa prepoveduje ogrevanje na plin in ukazuje ogrevanje na elektriko, in to ne glede na dejstvo, da elektrike za to v Sloveniji nimamo dovolj. Dejansko EZ-2 pomeni, da Slovenci pozimi ne bomo mogli ogrevati svojih stanovanj. Sprašujem se, kdo se je sploh lahko izmislil tako neumnost?
In kot naročena je prišla druga informacija. Predsednik vlade dr. Robert Golob je lastnik podjetja Star Solar. In nisem si mogel kaj, da se mi ne bi po glavi podile čudne misli, da se mi ne bi zastavljala čudna vprašanja. Tako na primer, ali obstaja med lastništvom Star Solar in EZ-2 kakšna povezava? Odgovor na to prepuščam spoštovanim bralcem.
Ostaja pa nesporno dejstvo, da podjetje Star Solar deluje na področju proizvodnje električne energije s pomočjo sončne svetlobe in da sta njegova prihodnost in ekonomski uspeh v veliki meri odvisna od načina in hitrosti, s katero bo R. Slovenija vodila zeleni prehod, kako in kako hitro bo nadomeščala fosilna goriva z alternativnimi viri energije. Kako bo R. Slovenija vodila zeleni prehod je, razumljivo, odvisno od vlade in njenih ukrepov. In vlado v tem trenutku vodi dr. Robert Golob. Popolnoma razumljivo je v družbi s svobodnim gospodarstvom, da je uspeh podjetja odvisen od strokovnih in managerskih ukrepov lastnika. Da pa je lastnik, ki je razumljivo zainteresiran za uspeh svojega podjetja, istočasno predsednik vlade in kot tak oblikuje »klimo«, v kateri podjetje deluje in od katere je odvisen tudi njegov finančni uspeh, je za mene vprašljivo.
Vsekakor sovpadanje lastništva in možnosti sprejemanja političnih odločitev, ki bistveno vplivajo na uspeh podjetja, ni skladno s principom enakopravnosti vseh subjektov na trgu. Ta pa je osnova tržnega gospodarstva, kot ga predvideva Ustava R. Slovenije. Zato bi pričakoval, da se do tega primera opredeli Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence. Ker nisem pravnik bom pri oblikovanju mojega končnega mnenja o tem primeru počakal do odločitve Komisije za preprečevanje korupcije tudi v upanju, da bo obravnavala vse ljudi enako ne glede na njihov politični položaj. Vendar za mene je to primer, ki bi ga morala obravnavati prej zgoraj omenjena Javna agencija in ne Komisija za preprečevanje korupcije. Slednja verjetno ne bo našla razlogov za ukrepanje, predhodno imenovana agencija pa ni bila zaprošena za presojo.
Ker nisem, kot že rečeno, pravnik, o vseh straneh primera Star Solar ne morem v celoti ustrezno presojati. Zato se mi je poredila misel, da poiščem primer, ko je bil premožen gospodarstvenik izvoljen na vodilni politični položaj, in kako sta na to odreagirala tako država kot on sam. In takoj sem se spomnil na primer Johna F. Kennedyja, ki je bil novembra 1960 izvoljen za predsednika ZDA. Ker je od takrat minilo že kar nekaj let, sem želel svoj spomin okrepiti, in sem na mojih knjižnih policah poiskal knjigo The Greening of America, v kateri Charles A. Reich opisuje njegovo kratko predsedovanje. Dolžnosti predsednika je prevzel 20. januarja 1961 in bil umorjen 22. novembra 1963. V knjigi sem našel potrditev za moje spomine. J.F. Kennedy je v času med izvolitvijo in prevzemom predsedovanja prodal vse svoje delnice privatnih podjetij in za izkupiček kupil državne obveznice. S tem je pred vso ameriško in svetovno javnostjo jasno pokazal, da kot predsednik ne bo favoriziral kakšnega podjetja ali panoge, ampak da se bo zavzemal za dobrobit države, ki jo vodi in njenega gospodarstva kot celote. In kako je v podobnem primeru ravnal dr. Golob?
Vsekakor menim, da je lastništvo v privatnem podjetju, enem ali več, nezdružljivo z najodgovornejšimi političnimi funkcijami. To je upošteval J.F. Kennedy, dr. Golob pa ne. Da je odnos slednjega do kombinacije lastništva v privatnem podjetju in prevzemom vodilne politične funkcije vsaj za mene moralno-etično vprašljiv, ni nobenega dvoma. Ali gre še za kaj več kot za napako, recimo ji lapsus, pa bodo, vsaj upam, objektivno presojali ustrezni državni organi. Vendar moje upanje ni prav veliko, saj je bil primer, spet po moji presoji, zaupan napačnemu organu.
Prof. dr. Andrej Umek