“Slovenski mediji so v večini primerov prej nagnjeni na levo kot na desno. To je dejstvo, tako kot je nagnjeno tudi volilno telo. Ampak to naj ne bi bilo nič narobe, če govorimo o zasebnih, komercialnih medijih, saj lastniki določajo, kam naj bodo nagnjeni in imajo za to vso pravico, če spoštujejo zakonodajo in neke splošno veljavne vrednote, ki so postavljene. Drugo pa je nacionalni medij, torej javni servis: v tem primeru pa je pomembno, da je uravnotežen,” je v novi oddaji Razkrito z novinarjem Luko Svetino dejala novinarka in urednica Ljerka Bizilj.
“Medijska svoboda in pluralizem sta visoko na lestvici vrednot EU. Zanimivo pa je, da se o pluralnosti slovenske medijske krajine, med strokovnjaki in v javnem prostoru govori zelo malo. Kot da je s tem v naši državi vse v najlepšem redu. Da ni ravno tako, kaže nedavna raziskava medijske krajine, ki jo je za Ministrstvo za kulturo opravila Fakulteta za medije,” je v novi oddaji Razkrito uvodoma dejal njen voditelj Luka Svetina. V raziskavo je bilo vključenih deset najbolj raziskanih slovenskih spletnih medijskih portalov. Med rezultati študije v oči bode dejstvo, da je med najmanj uravnoteženimi, ravno portal javne Radiotelevizije Slovenija. Ta izkazuje, celo za slovenski prostor, nadpovprečno stopnjo leve nazorske orientacije v člankih ter v protivladnih stališčih, medtem ko kritičnih besedil do leve opozicije praktično ne objavlja.
Med največjimi slovenskimi spletnimi portali je po omenjeni raziskavi, še najbolj nazorsko uravnotežen Siol.net. Prevlada pozitivnih odnosov do vlade nad negativnimi, pa je bila med analiziranimi mediji, značilna le za televizijo Nova24TV. Kot poudarjajo v študiji, so svobodni in neodvisni mediji, eden od pogojev demokracije. Vendar pa demokracija ne zahteva le svobode, ampak tudi enakopravnost izražanja. Gre za to, da so stališča različnih družbenih skupin, predstavljena v javnosti na celovit in konkreten način, pri čemer pride do izraza pomen medijskega pluralizma. Našteli so tudi precej medijskih manipulacij in laži, za katere pa se nekateri novinarji niso opravičili. “Zakaj ne, kako na novinarsko poročanje vplivajo uredniki in lastniki medijev in ali je slovensko novinarstvo sploh lahko objektivno?
V nadaljevanju pa je nekaj uvodnih besed glede tega perečega področja izrekla še novinarka novinarka Aleksandra Jug. Med drugim je izpostavila naslov in uvod prispevka “neodvisnega” portala 24ur medijske hiše POP TV, na katerem pogosto citirajo zagrizenega protivladnega borca Alema Maksutija, ki se v javnosti tudi sam udinja kot nasprotnik vladajoče SDS. Mnogokrat se namreč podpisuje kar “antiSDS”. Naslov članka: “Maksuti: Brez policijske ure in omejitev, bi se Janši že zdavnaj zgodila ulica”. In čeprav skuša POP TV na zunaj ustvariti vtis nevtralne in ideološko neobremenjene, tega nihče ne verjame. V nadaljevanju je navedla še primer portala medijskega tajkuna Martina Odlazka Necenzurirano, ki je v enem svojih prispevkov lažnivo poročal sledeče: “Papež Frančišek se je ob prihajajočem obisku Madžarske odpovedal državniškemu srečanju z Viktorjem Orbanom, “branikom” krščanske Evrope.”
Zasebni mediji imajo pravico do pristranskosti, dokler govorijo resnico, ne pa tudi RTVS, ki jo plačujemo vsi
Zasebni mediji imajo sicer pravico do pristranskega poročanja, dokler govorijo resnico, česar pa ni mogoče trditi za nacionalno televizijo RTVS, ki jo plačujemo vsi državljani. Navijaško poročanje, pretiravanje in izmišljevanje, se je nadaljevalo tudi med pandemijo, v izjemno občutljivem času, ko je bilo veliko odvisno od pravilnega poročanja. Le poglejte si navijaško poročanje o teh “množičnih shodih, v naslednjem prispevku RTV Slovenija”. Obenem na RTVS delajo reklamo nasilnim protestnikom, ki med drugim zavračajo pogoje PCT. Dnevnik je ob tem denimo objavil hujskaški naslov “Policija s solzivcem in vodnim topom počastila evropski vrh o Balkanu”. Da je nacionalna televizija glas leve politične opcije, vsakodnevno dokazuje. V enem izmed pogovorov preko videopovezave, je denimo novinarka Tanja Starič komisarja Janeza Lenarčiča celo vprašala, ali ga zanima prevzem funkcije predsednika vlade.
Pristransko poročanje smo zasledili tudi v primeru Referenduma o vodah. In če se vrnemo k “nepristranskemu” POP TV-ju: Spomnimo se, kako sta na petkovih protestih tesno sodelovala neformalni vodja teh dogodkov Jaša Jenull in POP TV-jeva novinarka. Iz kratkega posnetka je mogoče razbrati navodila, kje in kdaj naj bi se novinarji medijske hiše POP TV nahajali, da bo to Jaši pogodu. Bilo je povsem jasno, da je Jenull novinarki več kot očitno sugeriral kako naj ravna, ona pa je vneto poslušala in spraševala, da bi se prepričala, če je prav razumela. Tokrat je novinar Svetina v studio med drugim povabil tudi predsednico Društva novinarjev Slovenije Petro Lesjak Tušek, ki pa v oddajo ni prišla, enako tudi ne profesor s Fakultete za družbene vede Marko Milosavljević.
Ljerka Bizilj: Slovenski mediji so večinoma prej nagnjeni na levo kot na desno
So se pa razprave v studiu udeležili: urednica, novinarka in nekdanja direktorica RTVS dr. Ljerko Bizilj, publicist, sociolog in kolumnist dr. Bernard Nežmah in sociolog ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov dr. Matevž Tomšič. Za začetek se je Svetina z vprašanjem obrnil k Biziljevi. Spomnil je na uvodni prispevek, ki je govoril o neuravnoteženi slovenske medijske krajine. Zanimalo ga je kakšno je po njenem opažanju stanje slovenske medijske krajine. “So mediji uravnoteženi? So v resnici nazorsko tako močno levo nagnjeni, kot ta prispevek namiguje?” Biziljeva: “Samega prispevka morda nebi komentirala, ker bi si ga morala še enkrat pogledati, ampak dejstvo je, da slovenski mediji v večini primerov, so prej nagnjeni levo kot desno. To je dejstvo, tako kot je nagnjeno tudi volilno telo.
Ampak to ne bi bilo nič narobe, če govorimo o zasebnih, komercialnih medijih, saj lastniki določajo, kam naj bodo nagnjeni in imajo za to vso pravico, če spoštujejo zakonodajo in neke splošno veljavne vrednote, ki so postavljene. Drugo pa je nacionalni medij, torej javni servis: v tem primeru pa je pomembno, da je uravnotežen.” Ob tem je Svetina spomnil, da je bila Biziljeva direktorica RTVS. Zanimalo ga je ali je imela tedaj občutek, da so bili novinarji objektivni. Biziljeva je odvrnila, da je na RTVS delala mnogo let in je zato sokriva za tamkajšnje stanje. Res pa je, da sam sistem v Sloveniji, tudi ko je govora o plačnem sistemu, pravilih igre, zakonodaji, omogoča, da je okoli dva tisoč urednikov. In moč, ki jo imajo sindikati, svet delavcev, je neizmerno velika in v tem primeru niti direktor, niti generalni direktor ne more voditi neke povsem neodvisne programske politike. Celo programski svet ne.
Za novinarje je pomembno, da niso politični agitatorji, da niso že vnaprej odločeni, kdo ima prav
Svetino pa je še zanimalo, kako se ji zdi, da je RTV, tako televizija, kot njen portal, poročal o delovanju aktualne vlade vse od njenega nastopa, od začetka epidemije. Naveden je bil namreč velik odstotek negativnih prispevkov v tej raziskavi za Ministrstvo za kulturo. Biziljeva: “Tudi kolegom na RTVS sem večkrat povedala: Vse teme, ki so se jih lotevali in se jih lotevajo, so prave teme. Nobena ni neprava. Pomembno pa je kako jih predstavijo, da niso agitatorji, in da niso že vnaprej odločeni kdo ima prav in kdo nima, kar pa se jim je v zadnjem času večkrat zgodilo.” V nadaljevanju pa se je Svetina obrnil k Nežmahu. Ob tem je spomnil na dejstvo, da so mediji v zadnjem obdobju skušali postaviti novo vlado in na to koliko medijskega prostora je bilo namenjeno Jožetu P. Damjanu, ki je sestavljal vlado okoli Koalicije KUL.
“Je to po vašem primer medijske neuravnoteženosti javne televizije?” Nežmah: “Neuravnoteženost je nekaj, kar obstaja. To samo po sebi niti ni nezakonito ali nedemokratično. Stanje stvari je v tej deželi takšno. Vidim pa resen problem glede izbire tem, o čemer se poroča oziroma kaj opazujemo.” Ob tem je tudi sam izpostavil besedo “agitacija”. Agitacija formira javno mnenje. V novinarstvu obstaja več principov. Eden je ta, da se poroča o dogodkih in dejstvih. V tem primeru je običajno to, da se v konfliktu znajdeta dva. Dober primer tega so protesti, ko ne gre le za protestnike in policijo, ampak obstajajo tudi preostali meščani. Ena realnost teh protestov pa je, da je suspendirana svoboda gibanja itd. To je sicer posledica, a obenem resničnost. In tega dejstva mediji dejansko ne izpostavljajo.
Nežmah: Danes obstaja problem – da so vsi veliki dnevniki v rokah tajkunov, ki ustvarjajo svoje podobe
Zadeva pa je po mnenju Nežmaha v tem, da je novinarstvo radovednost, da se skuša nek dogodek opaziti in izpostaviti. In posledica radovednosti je to, da je lahko rezultat drugačen od pričakovanj. Če pa obstaja agitacijsko novinarstvo, potem pa obstaja agenda, v kateri se skuša postaviti dobre in hudobne, posledično pa se nabira zgolj dejstva, ki to potrjujejo. “Potrebno pa se je vprašati, kaj generira dober žurnalizem? To, da gre za profesijo. Če pa danes pogledamo pa ugotovimo nekaj nenavadnega: da vsi veliki dnevniki, časopisi, so v rokah poslovnežev, tajkunov, in da sami po sebi niso dobičkonosni, ampak so mesto, skozi katerega lastniki ustvarjajo podobe, ki jih potem lahko nekomu prodajo oziroma od njega dobivajo podporo, posle itd.” Kot pravi Nežmah, so mediji v funkciji korporacij in njihovega poslovanja, ne pa medija. V primeru nekega časopisa bi se pričakovalo, da bi stremel k čim večji nakladi, branosti, odmevnosti, v tem primeru pa je osrednja poanta to, da bi se iz “pravih” zornih kotov prikazalo resničnost.
Ob tem pa manjka časnik oziroma dnevnik na drugi strani, kar je problem, in sicer tudi v tem smislu, da bi ta druga politična stran, morala tekom zgodovine vložiti ogromno energije, da bi bil takšen časnik sploh ustanovljen. To, da ena stran dominira pa ni novo. V 19. stoletju je morala nasprotna stran ustanoviti Slovenca. Druga stran, če želi v tej bitki sodelovati in biti uspešna, mora postaviti protiigro. Danes so sicer politiki ignoranti, ki bolj verjamejo v spletne medije, vendar pa je medijska krajina predpogoj demokratičnosti, zato je nujno imeti tudi dnevnik, ki je postavljen na drugi nazorski oziroma ideološki strani.
Svetino pa je ob tem še zanimalo, kdo lahko dejansko ocenjuje objektivnost nekega medija in na kakšen način je to mogoče narediti in ali objektivnost realno sploh obstaja.
Medmedijske polemike oziroma kritičnega poročanja enih medijev o drugih, je še premalo
Nežmah je na to odvrnil, da gre za izjemno težko vprašanje. “Vrhovne instance dejansko ni. Lahko so argumenti, s katerimi se pokaže, kaj je zloraba v nekem prispevku, vprašanje pa je ali bo prispevek bran ali ne, sprejet ali ne. Tudi nimamo revije, ki bi se ukvarjala samo z vpogledom v medijsko delovanje in v kateri bi se skušalo čimbolj hladno in racionalno, po enakih principih pretehtati zadevo.” Zelo dobro se mu sicer zdi že to, da obstajajo neke povratne informacije, da na poročanje v eni televiziji, dobiš komentar v drugi televiziji. To se je začelo že v 19. stoletju in mogoče je tega celo premalo – artikulirane polemike med časopisjem oziroma medmedijske polemike.
V nadaljevanju pa se je Svetina obrnil na Tomšiča z mnenjem, da se v Sloveniji skuša deliti novinarje na leve in desne. Ob tem je spomnil na mnenje Biziljeve, da je večina novinarjev levonazorskih.
Novinar je upravičen do lastnega svetovnega nazora, kar pa ne sme vplivati na njegovo profesionalnost
Tako kot se od nekega univerzitetnega profesorja pričakuje, da med predavanji ne agitira za neko politično opcijo, zlasti na področju družboslovja, humanistike, ampak predstavi zadeve na nek korekten način. Če pa se že ne more izogniti nekemu političnemu opredeljevanju, pa mora nujno povedati, da gre za njegovo osebno prepričanje, ki z neko znanostjo nima nobene zveze. In na podoben način bi moral ravnati tudi novinar pri svojem delu, ko poroča, ko dela neko zgodbo, ko pokriva nek dogodek itd. V takšnem primeru se nikakor nebi smeli ideološko opredeljevati. “Če se že opredeljujejo, se lahko na nekem drugem mestu, kjer se komentira določene zadeve. Na takšnem mestu je mogoče posredovati neke svoje vrednote, prepričanja, prikazati,” ocenjuje Tomšič in dodaja, da ko pa nekdo o nečem poroča oziroma, ko voditelj vodi oddajo, pa bi se moral tega vzdržati, kar pa v Sloveniji pogosto ni tako.
Prav voditelj neke oddaje mnogokrat vmes komentira prispevek. “On ni tam zato, da komentira, ampak opravlja vlogo povezovalca, vlogo moderatorja, komentatorji pa so drugi.” Lahko nastopi v kakšnem drugem tipu oddaj, kjer bo ta novinar nekaj komentiral, ne sme pa tega početi med opravljanjem svojega dela, kar je velik problem. Tomšič pa se je vrnil k primeru izobraževanja novinarjev, kar se mu prav tako zdi velik problem. Imeli smo primere, ko se je katedra za novinarstvo kot institucija politično opredeljevala, kar pa je v nasprotju z nekimi akademskimi načeli. In tudi neki signali, da se od novinarjev, medijskih ustvarjalcev pričakuje, da so v točno določeno smer politično usmerjeni, je narobe. Svetina je ob tem spomnil, da imamo v Sloveniji dve novinarski združenji.
Tomšič: Vsi državljani, tudi politiki, imajo pravico ocenjevati novinarsko delo
ZNP pogosto očita tradicionalnejšemu, starejšemu DNS, da so v njem “družbeno-politični delavci”. Tudi v zadnjem letu in pol smo videli, da sta imeli društvi povsem drugačno stališče do nekaterih vprašanj, denimo do vladnih kritik medijev: DNS jih je ostro obsojal, ZNP pa je imel drugačen pogled, rekoč da ima Janez Janša s tviti pravico kritizirati medije. “Kako imata lahko dve novinarski društvi tako različen pogled?” Tomšič: “Kot rečeno, novinarji imajo različne poglede. Vsi, ki delamo v medijih, se po svojih pogledih razlikujemo. Razlikujemo pa se tudi glede tega vprašanja. Moje osebno stališče je, da naj bi bili politiki zadržani pri komentiranju novinarskega dela, novinarskih prispevkov.” Če pa je govora o neki svobodi izražanja, pa imajo navsezadnje tudi oni to pravico, da ocenjujejo. Vsi državljani imamo pravico ocenjevati novinarsko delo.
Pogosto se novinarji sicer postavijo na neko pozicijo, rekoč, da so oni nek varuh interesa javnosti, demokracije, in da so nedotakljivi: da oni lahko komentirajo druge, drugi pa njih ne smejo. V ZNP-ju so konsistentno obsodili tako napad na snemalca Nove24TV, kot tudi na ekipo novinarjev POP TV-ja, na sredinem protestu. Za združenje DNS pa ni prepričan, da se je v primeru napada na snemalca Nove24TV odzvalo na takšen način. V oddaji pa je bil v nadaljevanju izpostavljen tudi problem koncentracije medijskega prostora v rokah posameznikov, zlasti medijskega tajkuna Martina Odlazka, čeprav je to v nasprotju s slovensko zakonodajo. Odlazek sicer spretno izigrava zakonodajo. Njegovi mediji so združeni v Media24 in v Infonet media. Podobno je poskusil tudi srbski tajkun Dragan Šolak, ki že obvladuje Telemach in Sportklub. In ko ni pridobil soglasja za prevzem Pro plusa, je lansiral medijsko hišo N1 Slovenija, ki ima podružnice po vseh nekdanjih republikah Jugoslavije. Ob tem so bili navedeni še nekateri drugi mediji v rokah poslovnih mogotcev. Nežmah je ob tem izpostavil dejstvo, da v slovenskem prostoru niso zagotovljeni pogoji za razvoj novih medijev, in da Urad za varstvo konkurence ni dovolj aktiven. Biziljeva pa je izpostavila dejstvo, da “če si lahko nekdo kopiči medije v svojih rokah, potem država ne deluje”. Tomšič pa je poudaril, da ni vseeno od kod prihaja lastnik medija, zlasti, če gre za osebe vpletene v neke nezakonite dejavnosti. Obenem pa je problematično diskvalificirati nekega dejanskega ali potencialnega lastnika zgolj na podlagi tega iz katere države prihaja.
“In ravno problematiziranje lastništva s strani Madžarov, kar prihaja z levice, ki se razglaša za tako tolerantno, svetovljansko, dokazuje, da je precej ksenofobična in potopljena v neke predsodke,” ocenjuje Tomšič in dodaja, da je za levico zaradi tamkajšnje trenutne oblasti, zaradi Orbana, vse kar je madžarsko, problematično. Obenem pa je izpostavil problematiziranje lastništva medijskih korporacij, ki se ukvarjajo z mediji (denimo Nova24TV in Planet TV), kar se mu zdi precej manj sporno kot to, če gre za nekega lastnika, za katerega mediji niso primarna dejavnost, in ki mu služijo zgolj kot vzvod moči.
Domen Mezeg