Evropski parlament je 22. novembra sprejel poročilo Odbora za ustavne zadeve in resolucijo s predlogi za spremembo Pogodb EU. Poročilo je podprlo 305 poslancev Evropskega parlamenta, 276 jih je glasovalo proti, 29 pa se je glasovanja vzdržalo. Pri glasovanju o resoluciji pa je bilo 291 poslancev za, 274 proti in 44 vzdržanih. Glavne predlagane spremembe se nanašajo na opustitev glasovanja s soglasjem v Svetu EU na 65 področjih in prenos pristojnosti z ravni držav članic na raven Evropske unije ter na občutno razširitev deljenih pristojnosti. Pet odgovornih političnih skupin (Evropska ljudska stranka, socialdemokrati, liberalci, zeleni in komunistična levica) je skupaj pripravilo več kot 250 predlogov za spremembe pogodb. Predlogi se nanašajo na vsa pomembna področja delovanja EU, med drugim na zunanjo, varnostno in obrambno politiko, enotni trg, gospodarstvo in proračun, socialno politiko in politiko trga dela, izobraževanje, podnebje in okolje, energetsko politiko, migracije ter zdravje.
Predlogi Evropskega parlamenta za spremembe Pogodbe so razburili javnost na Poljskem in v številnih državah Skupnosti. Parlament prihaja s pobudo za temeljito notranjo reformo unije v času, ko se na naši vzhodni meji soočamo s še eno tragično manifestacijo ruskega imperializma, sistemsko vojno, ki je povzročila ogromno žrtev in uničenja. Izraelsko-palestinski spor je prešel v novo fazo, nadaljuje se migracijska kriza. V luči teh dogodkov unija potrebuje notranjo stabilnost in kohezijo, toda Evropski parlament predlaga spremembe, ki unije ne spodbujajo, da bi bila močnejša. Nasprotno, zmanjšujejo pristojnosti držav članic na področjih, kot sta npr. zunanja in varnostna politika, in tako spodkopavajo značaj skupnosti evropskega sodelovanja. Tako dejansko vodijo k oslabitvi unije in nadaljnjemu zmanjšanja njene vloge na mednarodnem prizorišču. V razmerah, v katerih je evropska varnost neposredno ogrožena, ostaja vloga nacionalnih držav nepogrešljiva tako na področju opredeljevanja problemov kot pri določanju protiukrepov. V takšnih ključnih trenutkih velja spomniti na temeljna dejstva: Evropska skupnost je bila ustanovljena kot zveza med seboj sodelujočih držav, ki so obenem ločene, enakopravne, suverene in svobodne. Ali z drugimi besedami – postopna centralizacija ni ustrezen odgovor na izzive današnjega časa. Še več, predlogi v zvezi z evropsko varnostno in obrambno politiko lahko ogrozijo čezatlantsko enotnost in kohezijo Nata.
Predlagane spremembe najbolje ponazarjajo primeri: ali naj se strinjamo z unijo, ki bo kljub drugačnemu mnenju Poljske in baltskih držav z večino odločala o usmeritvah odnosov z Rusijo? Takšno, ki bo lahko na enak način sprejemala odločitve, ki bodo na primer v nasprotju z zgodovinskim statusom nevtralnosti Avstrije? Ali je mogoče o vprašanjih migracijske politike, ki so izjemno občutljiva za stabilnost in varnost držav, odločati z večino, ne da bi upoštevali široko paleto mnenj vseh držav članic? Nerazumljivo in nesprejemljivo je, zakaj bi morali državljani Poljske ali baltskih držav izgubiti glas pri oblikovanju lastne mešanice energetskih virov. Lahko si predstavljamo posledice podobnih odločitev v obdobju pred rusko invazijo na Ukrajino, ko je Rusija evropske potrošnike dejansko naredila odvisne od dobave njihovih lastnih surovin. Prav glasovi in pritisk držav članic EU so izsilili rešitve, ki danes služijo neodvisnosti in energetski varnosti celotne unije. Razumemo raznolikost pogledov na jedrsko energijo, obenem pa menimo, da bi bilo treba odločitve o tem vprašanju sprejemati v Parizu ali v Varšavi, ne pa v Bruslju ali med vodji lobističnih podjetij.
Ali resnično podpiramo omejevanje pristojnosti držav, odgovornih za varnost zunanjih meja unije? Razmislimo o posledicah takšnih odločitev, ko Rusija in Belorusija dosledno izrabljata priseljence za destabilizacijo naših meja. Priznanje pravice organom unije, da odločajo o tem, kdo prečka naše meje, bi bilo v nasprotju s sedanjim pravnim položajem številnih držav članic EU. Drznem si reči, da bi to bilo tudi v nasprotju z zdravo pametjo. Podobno je treba oceniti predloge, ki državam članicam nalagajo, da se morajo brez razprave in pravice do ugovora odločiti, ali bodo zaposlile priseljence ali ne. Posledice odprave pravice veta na področju pravosodnega sodelovanja v čezmejnih družinskih zadevah so še posebej hude. Posledica predlaganih predpisov bi bila, da bi se otroci iz mešanih zakonskih zvez lahko odpeljali iz države brez soglasja nacionalnih organov. Postavljanje varnosti otrok na oltar neresnih predlogov ni v duhu idej evropskega povezovanja. Poljaki, tako kot vse družbe v državah Skupnosti, imajo veliko razlogov, da pričakujejo izboljšanje delovanja Evropske unije, tako v njenih okvirih kot na področju zunanjih zadev. Toda ali bo do takšnega izboljšanja prišlo zaradi prenosa nekaterih odločitev na področju izobraževanja ali varovanja zdravja na raven EU? Nezmožnost poskrbeti za varnost in blaginjo svojih državljanov na teh področjih je za Poljsko nesprejemljiva.
Unija z večinskim odločanjem na številnih področjih ne bo več Zveza enakopravnih. Glas manjših držav ne bo štel. Neupoštevanje stališč nekaterih držav bo neizogibno privedlo do povečanja evroskepticizma na celini. Pravica veta sedaj zagotavlja suverenost vseh držav članic in jih ščiti pred poskusi vplivanja na njihova notranja pravila proti njihovi volji. Posledice opustitve tega privilegija je mogoče zlahka predvideti. Tisti, ki predlagajo reformo unije, se morajo zavedati, da se bodo zaradi njihovih ukrepov državljani odvrnili od Skupnosti. Spremembe bodo namreč vplivale na to, da njihove vlade ne bodo mogle izvajati izvršne oblasti. Vedno številčnejši bodo glasovi, ki si bodo želeli izstopov iz Unije; vedno pogosteje bodo to stališče izražali vodilni politiki zaradi nezadovoljstva, izhajajočega iz njihove nemoči. Ali si tega želimo?Verjetno tu tiči razlog, zakaj večina Poljakov ne želi sprememb pogodb EU, kot kažejo izsledki neodvisne mnenjske ankete. Če želimo, da unija postane močnejša, mora imeti močan socialni mandat, zato sem prepričan, da so predlagane reforme znak kratkovidnega razmišljanja in da bodo imele nasprotni učinek od želenega: oslabile bodo kohezijo unije in njeno politično legitimnost.
Prav tako se ne strinjamo z argumentom zagovornikov sprememb, da Evropa potrebuje institucionalno reformo, da bi lahko hitro in učinkovito ukrepala. Ne pozabimo, da pravilo sprejemanja odločitev EU s soglasjem doslej ni preprečilo sprejemanja hitrih in učinkovitih odločitev kot odziv na nedavne krize. Zaradi načrtovane širitve unije tudi niso potrebne daljnosežne reforme pogodb. Pristop novih članic bo seveda zahteval prilagoditev pravil o njihovi zastopanosti v institucijah Evropske unije. Toda za tako velike spremembe, kot so predlagane v resoluciji Evropskega parlamenta, širitev ni verodostojna utemeljitev, temveč kvečjemu dvomljiv izgovor. Prepričan sem tudi, da razprava o izboljšanju delovanja unije je potrebna. Na nekaterih področjih je krepitev sodelovanja v interesu vseh držav, tudi Poljske. To smo videli med pandemijo koronavirusa, vendar za to ni potrebna sprememba pogodb. Namesto da bi začeli razpravo o pogodbah, bi bilo bolj smiselno delati na reformah posameznih sektorskih politik. V zvezi s tem bo načrtovana širitev unije na nove države, kot je Ukrajina, dejansko zahtevala razpravo o obliki npr. skupne kmetijske politike.
Razprava, ki bo prinesla sporazumne rešitve, ne pa rešitve, ki jih manjšini vsiljuje večina, čeprav kvalificirana. Poljska mora – tako kot vsaka druga država – izraziti svoje mnenje o tem vprašanju, ki ne bo prezrto. V zadnjih dneh sem imel srečanja v več evropskih prestolnicah. Vem, da se z našimi argumenti strinjajo številni naši partnerji. Ni res, da si vse države članice želijo reform in da jim nasprotuje le Poljska. Resnica je drugačna. Zaskrbljenost, kritični glasovi in nasprotovanje niso prisotni le v Varšavi, temveč tudi v Pragi, Vilni ali Rigi, čeprav njihovi pogledi niso vedno slišani v medijih. Jasno je, da me vodi skrb za poljsko stvar, vendar sta zame pomembna tudi enotnost in kohezija Evropske unije. Nasprotovanje spremembi pogodb ne sme biti enačeno z nenaklonjenostjo uniji. Nasprotno, je izraz podpore današnji uniji, ki morda ni idealna, vendar zagotavlja enakost med njenimi članicami. Poljska ima tako kot vsaka druga članica skupnosti sedemindvajsetih držav pravico in tudi dolžnost, da izrazi svoje mnenje o smeri, v katero gre Evropska unija.
Poljski zunanji minister, Szymon Szynkowski vel Sęk