Rusija še naprej krepi svoja prizadevanja za mobilizacijo, s katero želi podpreti ruske vojake v Ukrajini. V ta proces je vpoklicanih na na tisoče Rusov. A zgodbe iz terena pričujejo o kaotičnosti in neorganiziranosti. Predstavljamo vam dve tragični zgodbi družin, ki so le v nekaj dneh tako izgubili ljubljene sinove, očete, može.
Štiri dni po tem, ko je ruski predsednik Vladimir Putin objavil ukaz o mobilizaciji več sto tisoč mož za boj v Ukrajini, se je Aleksander Koltun, 35-letni oče šestih otrok, oglasil v lokalnem uradu naborne komisije v sibirskem mestu Bratsk. Njega in skupino drugih nabornikov so pozneje istega dne poslali v Novosibirsk na nadaljnje priprave. Devet dni pozneje je bil mrtev.
“Snaha me je sredi noči v joku poklicala in rekla, da je Saša umrl,” je povedala Koltunova mati Jelena Gudo, ki je uporabila Aleksandrovo ljubkovalno ime.
Na novo mobilizirani vojaki – v ruščini znani kot mobiki – so poročali, da so ostali brez hrane in vode, medtem ko so čakali na ukaze; videoposnetki pa razkrivajo, kako častniki novim nabornikom govorijo, naj si sami kupijo opremo in si vzamejo kovčke prve pomoči od doma, celo osebne sanitarne pripomočke svojih žena. Vojaki so začeli objavljati videoposnetke na ruskih družbenih omrežjih, v katerih se pritožujejo nad razmerami in neorganizacijo.
In Russia's Yuzhno-Kurilsk, drunken mobilised would-be soldiers are already fighting each other. Morale through the roof. pic.twitter.com/40QrF1w9Vx
— Tadeusz Giczan (@TadeuszGiczan) September 23, 2022
Število smrti ruskih vojakov narašča, mnoge izmed teh ruske oblasti pripisujejo samomorom. Spet druge smrti so nepojasnjene. Tako je tudi v primeru smrti Aleksandra Koltuna. Domači ne bodo nikoli izvedeli, kako je umrl. “Še vedno ne vemo, kaj se je tam res zgodilo,” je povedala nesrečna mama. Njegovi sorodniki so povedali, da sta Koltun in njegova žena Galina skupaj vzgajala šest otrok (najmlajša je 16-mesečna punčka) v enosobnem stanovanju. Koltun je najprej delal kot varnostnik, kasneje pa sta z mamo združila sredstva za naložbo v trgovino s čevlji v Bratsku. Že prej je služil v vojski, zaradi česar je bil kandidat za mobilizacijo po Putinovem ukazu. “Vse matere morajo premisliti, preden tja pustijo svoje sinove,” je dejala. Medtem ko je njihova družinska prijateljica povedala, da so bili vsi proti Aleksandrovi odločitvi.
Aleksander je s seboj vzel 7.000 rubljev (približno 113 evrov), a ko je nekaj dni kasneje poklical, denarja ni imel več. Povedal je, da so na prizorišču neznanci prodajali vodko in da so naborniki ves čas pijani. Dejal je, da je tam popolna zmešnjava. “Rekel je: ‘Hodimo in tavamo sem ter tja, vsi so pijani, niso nam dali nobenih uniform, ni hrane.” Mama je zaskrbljeno povedala, da so jedli le tisto, kar so prinesli od doma. “Kako je to mogoče v vojski?” se je mama spraševala.
Meanwhile, it only took a few hours for another group of mobilised Russians to get dead drunk. "What are we going for? Where are going? F*ck knows!", one concludes. pic.twitter.com/8XUP4UNbFP
— Tadeusz Giczan (@TadeuszGiczan) September 22, 2022
Dan pozneje, 3. oktobra, je prijatelj poslal fotografijo svoji družini. Na fotografiji je bil Koltun, sedeč na betonu, zgrbljen od bolečin, čakajoč na reševalno vozilo. Pred kratkim so namreč zdravniki odkrili, da ima kilo. Mama se sprašuje, kako je mogoče, da jih niso poslali na zdravniški pregled in ugotovili, ali so pripravljeni za vojsko. “Niso imeli niti osnovnega zdravstvenega pregleda,” je dejala. Po sinovi smrti, je dejala, da ni niti žena prejela nobenega uradnega obvestila, sožalja ali pojasnila naborne komisije o smrti. Povedali so ji le, da bodo truplo vrnili in izstavili račun v vrednosti 180.000 rubljev (2.900 evrov) za stroške prevoza.
Še ena tragična družinska zgodba. 44-letni Denis Kozlov je bil 27. septembra med prvo skupino moških, ki so bili mobilizirani. Imel je zdravstvene težave s kolenom, vendar ni želel, da bi mislili, da se izmika, zato je šel in povedal za zdravstvene težave. “A nihče ga ni pregledal, le poslali so ga na avtobus,” je dejala mama. Ko so ga tri dni kasneje pripeljali v rešilnem vozilu domov, je imel zlomljen nos, ni mogel sam hoditi, njegov trebuh je bil napihnjen in vse moder, dan kasneje je umrl. To so žalostne zgodbe ruskih vojakov.
Anita Gužvič