To, čemur smo bili priča nedavno v Franciji, ko je pobesnela mladež požigala, ropala in uničevala po državi, ni niti nič novega niti presenetljivega. Ta »jedrna« država Evropske unije ima z nasilnimi protesti že dolgo tradicijo, saj sega vse do »revolucionarnega« leta 1968, ki ga levičarji prikazujejo kot izraz boja za socialno pravičnost, dejansko pa je tedanje dogajanje prineslo predvsem kaos prebivalcem Pariza in drugih večjih francoskih mest. Vendar se bili takrat glavni protagonisti študentje (predvsem iz srednjega sloja), medtem ko so sedaj to priseljenci, pretežno iz muslimanskih dežel tretjega sveta.
A to ni nekaj, kar bi bilo dandanes omejeno na Francijo. Podobne prizore smo pred leti videli v Veliki Britaniji, predvsem v njeni prestolnici Londonu. Podobno se je dogajalo v letu zadnjih predsedniških volitev v Združenih državah Amerike. Vzorec je bil vedno precej podoben. Nasilne proteste je običajno sprožila smrt katerega od pripadnikov manjšin, ki naj bi jo povzročili predstavniki organov reda. A praviloma je šlo za nekoga, ki je bil, kot se popularno reče, “stari znanec policije”. V primeru temnopoltega Georgea Floyda, ki mu je policist v ameriškem Minneapolisu klečal na vratu (in ga s tem zadušil), je šlo za večkrat obsojenega kriminalca; mladoletnik arabskih korenin Nahel Merzouk, ki ga je v francoskem Nanterru ustrelil policist, pa je bil vpleten v več kot deset postopkov zaradi domnevnega prestopništva. Kakorkoli je že prišlo do prekoračitve policijskih pooblastil, nikakor ni šlo za zgledna državljana. In pri vseh teh početjih je nasilne protestnike – bolj ali manj odkrito – podpiral del levičarske politike, medijev in civilne družbe. Ponekod so se levičarski aktivisti, organizirani v okviru militantnih skupin tipa Antifa, sami priključili dogajanju.
Seveda vseh teh dogajanj ne moremo povsem enačiti, saj se nekatere okoliščine vendarle razlikujejo. Zgodovinski okvir bivanja črncev v Združenih državah ni enak zgodovinskemu okviru bivanja priseljencev iz nekdanjih kolonij v Evropi. Predniki prvih so bili po večini v novo okolje pripeljani prisilno kot sužnji, drugi so prišli prostovoljno. Zato je tudi odgovornost držav za njihov družbeni položaj precej drugačna. V prvem primeru so lahko zahteve po popravi določenih zgodovinskih krivic povsem upravičene. V drugem primeru pa o čem takem ne moremo govoriti, sploh če gre za države, ki imajo nikakršne dediščine kolonialnih osvajanj.
Zakaj se nekateri lahko integrirajo?
Ob tovrstnih konfliktih in izbruhih nasilja mnogi opozarjajo na problem integracije določenih družbenih skupin. Predvsem levo usmerjeni izpostavljajo njihovo ekonomsko deprivilegiranost in socialno izključenost. Vendar se to dogaja (tudi) v državah z razvejenim in radodarnim sistemom socialnih pomoči. Vprašamo se lahko, zakaj določene skupine priseljencev, denimo tiste iz vzhodne Azije, nimajo večjih problemov z integracijo; druge, denimo tiste iz pretežno muslimanskih dežel Afrike in Bližnjega ter Srednjega vzhoda, pa zelo velike. Očitno so določena okolja po svojih vrednotah, mišljenjskih in vedenjskih vzorcih preprosto premalo kompatibilna z evropskim/zahodnih družbenim in kulturnim miljejem.
Ob aktualnih dogodkih v Franciji je veliko razburjenja povzročil video, ki ga je pripravila poljska vlada, v katerem je prikazana primerjava življenja v poljskih in francoskih mestih: v prvih vladata mir in varnost, v drugih pa kaos in nasilje; poanta pa je v pozivu k ustavitvi priseljevanja, saj je to vir konfliktov. Nekateri so videu očitali politizacijo in celo škodoželjnost. Vendar vsa politična korektnost tega sveta ne more prikriti utemeljenosti poziva. Ekscesi, ki se dogajajo v Parizu, Londona ali Bruslju, se v Varšavi, Pragi ali Budimpešti ne dogajajo. Tistih, ki jih izvajajo na Zahodu, v mestih “nove Evrope” preprosto ni.
Dr. Matevž Tomšič