Zdravniška stavka razkriva bistvo odnosa levice do zdravnikov. Vlada Roberta Goloba se do njih vede kot do naravnega vira, ki ga lahko mirno nacionaliziraš. Pri tem se še niso naučili, da zdravnika ne moreš nacionalizirati, lahko ga samo ekspatriiraš ali preženeš v zasebni sektor.
Zdravniki in zobozdravniki so sredi januarja začeli stavkati. Potrpljenja je zmanjkalo več kot leto po podpisu sporazuma o začasni prekinitvi stavkovnih aktivnosti, v katerem se je vlada zavezala, da bo do 1. aprila 2023 oblikovala ločen plačni zdravstveni steber in ga do 30. junija 2023 vložila v zakonodajni postopek.
“Sklenili smo zgodovinski sporazum, ki po našem mnenju pomeni začetek prepotrebnih in nujnih sprememb v zdravstvenem sistemu. Na ministrstvu za zdravje začenjamo pripravo sistemske zakonodaje. Ena od ključnih sprememb je ureditev plačnega sistema,” je ob podpisu sporazuma dejal zdaj že odstopljeni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan.
Vlada ne upošteva temeljnih zahtev zdravnikov
Ministrica Valentina Prevolnik Rupel poskuša kot njen predhodnik prepričati zdravništvo v podpis vladnih predlogov, ki po mnenju sindikata ne upoštevajo njihovih temeljnih zahtev. Ponudila jim je podpis stavkovnega sporazuma, ki ponuja rešitve znotraj obstoječega plačnega sistema. Višanje plač samo eni plačni skupini bi po njihovem mnenju “v plačni sistem vneslo dodatna nesorazmerja tudi znotraj poklicne skupine zdravnikov“. Možnost zamrznitve stavke je v drugo manj privlačna, saj v prvo niso dosegli želenega, zaupanje med sindikatom in vlado pa je zaradi neizpolnjenih obljub skrhano.
Vprašanje, ali bo premier Golob tudi tokrat poskusil z grožnjami, ostaja odprto. Spomnimo. Takratni podpredsednik sindikata Fides Damjan Polh je 24. novembra 2022, torej dober mesec po podpisu sindikalnega sporazuma, poslal dopis na generalni sekretariat vlade, v katerem je razkril, kako je Bešič Loredan grozil sindikalnim predstavnikom. Če bi zdravniki stavkali, bi proti njim vodili “totalno vojno”. Ta bi vključevala razkritja osebnih podatkov predstavnikov zdravništva, osamitev in izčrpavanje sindikata Fides ter podobno. Tak ukaz naj bi bil dal predsednik vlade.
Temeljna zahteva Fidesa se ni spremenila
Temeljna zahteva sindikata zdravnikov in zobozdravnikov ostaja ista. Fides zahteva, da se plače in plačni sistem zdravnikov uredi ločeno v samostojnem plačnem stebru, ki bi učinkovito izoblikoval specifike skupine poklicev v zdravstvu. Zahtevajo še določitev karierne poti zdravnikov, odpravo plačnih nesorazmerij, uvedbo novega delovnega mesta starejši zdravnik oziroma zobozdravnik specialist. Na tem delovnem mestu bi zdravniki dosegli tudi 66. plačni razred. Med stavkovnimi zahtevami je črtanje določbe v kolektivni pogodbi, zaradi katere se morajo standardi in normativi dela obravnavati in potrditi na zdravstvenem svetu ministrstva za zdravje, poroča STA.
K razlogom za stavko je treba poleg zavlačevanja s plačno reformo prišteti tudi slabe delovne razmere, med katere prištevajo prevelike obremenitve, slabe zakonske rešitve, kot je denimo zdravstveni interventni zakon, ki uvaja “prisilne ukrepe”, ter zapiranje oddelkov in ambulant. Do tega prihaja zaradi pomanjkanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev.
Zdravniki torej zahtevajo boljše delovne razmere za svoje delo in boljše plačilo. Njihove zahteve je na družbenem omrežju X slikovito opisal eden od mladih zdravnikov Federico Potočnik. Zapisal je naslednje: “Po 40 letih dela zasluži zdravnik 16 € na uro. To so te bajne zdravniške plače. Ker pa ni dovolj kadra, moramo delati še namesto njih. Logično, da se nabere več ur. Takoj bi manj dežurali, pa ne moremo.”
Milan Krek: Stavka je odgovor na nestabilnost sistema
Milan Krek: “Stavka je odgovor na slabo upravljanje zdravstvenega sistema, ki je eden največjih sistemov. Temeljne vzroke za stavko gre iskati v dejstvu, da na področju zdravstva divja konflikt med socialističnim sistemom planiranja in sodobnim tržnim sistemom. Slovenski zdravstveni sistem še vedno ni vstopil v sodobnost in je tako relikt časa, ki smo ga pustili za sabo, in mi živimo v njem. Stavka je odgovor na to dilemo, odgovor na nestabilnost zdravstvenega sistema. Ta nestabilnost generira nered, v takšnem neredu pa zdravniki ne moremo delati svojega visoko strokovnega dela. Od tod dalje lahko začnemo oprijemljivejše govoriti o razlogih za stavko. Ta vlada želi imeti ‘shujšano’ zdravstvo, kaos v zdravstvu ji zato ustreza. Najprej z vidika, da z zdravstvom nekateri dobro služijo, in drugič z vidika, da lahko še naprej slabo plačujejo zdravnike in medicinske sestre.”
“Čim dlje bo oblast vztrajala pri svojem, bolj bodo zdravniki odhajali v zasebni sektor ali tujino. Zasebniki pa postanejo po pravilu dobri zdravniki. Dobri odhajajo, drugi ostajajo ter so pasivni in zadovoljni z vsem. Če se bo ta proces nadaljeval, bo tudi javno zdravstvo izgubilo ves pogon, da bi se razvijalo naprej. V tem kontekstu stavkamo, da nam ne bi še tega preostanka javnega zdravstva uničili, del tega pa je tudi oblikovanje lastnega plačnega stebra.”
“Moti pa tudi očitna brezbrižnost ministrice, ki je med stavkO preprosto izginila. Menim, da bi jo moral predsednik vlade zamenjati, saj evidentno ni kos trenutnim razmeram.”
Se je “totalna vojna” proti zdravnikom že začela?
Začetek zdravniške stavke je spodbudil skorajda pričakovan odziv medijev, ki jih svetovnonazorsko (in še kako drugače) umeščamo v senco politične levice. Kot eksemplarični primer lahko poudarimo navedbe stalnih komentatorjev Dela, ki sta Mlade zdravnike hkrati označila za “tipični komsomol” in “neoliberalno mladino Slovenije”. S tem sta poskušala seči v zatohle miselne vzorce Slovencev, v katerih je neoliberalno pač sinonim za slabo. Komentatorja tako pravita, “naj si torej plačajo lastno šolanje za pol milijona evrov, naj gredo na trg in zaračunavajo storitve, da si bodo poplačevali šolnine. Če se obnašaš ameriško, se obnašaj tako od začetka do konca”. Pravzaprav trdita, da se med študentom medicine in državo vzpostavi posebna vez, ki se ne vzpostavi na nobeni drugi študijski smeri. Z drugimi besedami, komentatorja samo od študentov medicine pričakujeta, da svoje življenje posvetijo služenju v sistemu državnega zdravstva.
Na spletni zapis so se hitro odzvali Mladi zdravniki. Zapisali so, da sta se novinarja Dela postavila na stran vlade, ki “jasno krši dogovore, ki jih podpisuje sama“. Hkrati so novinarja obtožili sovražnega govora proti manjšini v družbi (zdravništvu) in ju pozvali k minimalni ravni medsebojnega spoštovanja.
Še dlje je šel odgovorni urednik Večera, ki je zdravnike ironično označil za kruhoborce. Žargonska oznaka, ki se je sicer rodila na desni sredini, označuje pa tipične borce za lastne materialne koristi z značilno levim političnim pedigrejem. Komunikacijska strategija obeh medijev je jasna. Zdravnike, “bogove v belem”, je treba očrniti in jih obtožiti, da jim ni mar za paciente.
A tudi urednik je moral priznati, da si Golobova vlada na področju zdravstva (po skromnem mnenju avtorja skoraj povsod) zasluži hudo kritiko. Vlada je namreč takoj ob začetku mandata investirala dvesto milijonov evrov v skrajšanje čakalnih vrst, ki pa so se na nesrečo bolnikov še podaljšale.
Grmada nakopičenih problemov
Zdravstveni sistem pa pesti tudi vrsta drugih težav. Zdravstvo se je znašlo v negativni spirali, v kateri nezadovoljstvo s temeljnimi pogoji dela izganja zdravnike iz javnega zdravstva. Ti za sabo pustijo “primanjkljaje”, te pa morajo zapolniti zdravniki, ki so ostali. To še dodatno slabša delovne razmere, zaradi katerih zdravstveni delavci še naprej zapuščajo javne ustanove. Na drugi strani se vse bolj daljšajo čakalne vrste za specialistične preglede, kritično primanjkuje zdravnikov družinske medicine. Na tisoče ljudi je še vedno brez osebnega zdravnika. Povrh vsega razpada tudi fizična infrastruktura.
Bojana Beović: Slovenijo zapuščajo vrhunski strokovnjaki
Bojana Beović: “Če država ne bo ustvarila pogojev v javnem zdravstvenem sistemu, ki bi bili za zdravstvene delavce privlačni, se bo trend odhodov zdravnikov v zasebni sektor ali v tujino nadaljeval.”
“Za zdaj štejemo posamezne odhode, a žal pogosto vrhunskih strokovnjakov. Odhodi medicinskih sester v druge poklice so po drugi strani množični. Oboje se kaže zelo izrazito. Stavka, s katero se zdravniki zavzemajo za boljše delovne razmere, k temu navsezadnje sodijo tudi plače, je klic v sili za ohranitev javnega zdravstvenega sistema. Sicer se bo okrepil, kot je to značilno za države Zahodnega Balkana, paralelni zdravstveni sistem. Prav ta je že pobral kadre tudi v Sloveniji, v zadnjem času tri ugledne strokovnjake iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.”
“V Sloveniji smo pred leti, ko so bile delovne razmere boljše, pridobili številne strokovnjake iz teh držav. Zdaj pa se, ko so se pri nas usposobili, postali resnično vrhunski na svojih področjih, vračajo. Poudarjam, gre za posameznike, a ko odide kak tak posameznik v Sloveniji, kjer nas je malo in je posledično tudi strokovnjakov za posamezno področje malo, so takšni odhodi kritični.”
Prvo težavo je reševala vlada Janeza Janše s povečanim vpisom na medicinsko fakulteto in še nekatere druge programe, a je pri tem naletela na odpor levice. V opozicijskih strankah SDS in NSi se zavzemajo, da bi za skrajševanje čakalnih vrst uporabili vse zmogljivosti, ki jih ima Slovenija, tudi koncesionarje, a koalicijske stranke vztrajajo pri svojih ideoloških okopih.
Tukaj je tudi vprašanje korupcije v zdravstvu. Zdravorazumski ukrep, ki ga je prav tako sprejela prejšnja vlada, je reguliral nabavo medicinske opreme na podlagi referenčnih cen, ki bi jih beležil nov vladi urad. Ukrep je naletel na silovit odpor v takratni koaliciji ustavnega loka KUL, tako da ga je po prevzemu oblasti pričakovano odpravila.
Toksična zmes ideologije in nesposobnosti
Končni razplet konflikta med zdravniki in zobozdravniki je v trenutku nastajanja tega članka težko napovedati. Zahteve sindikata Fides so jasne, a ima na drugi strani neizkušenega in ideološko nastrojenega sogovorca, ki se ne zaveda, kot pravi predsednik SDS, da “mora vlada pri inženirjih, zdravnikih in podobnih poklicih ob oblikovanju plačnega sistema v javnem sektorju upoštevati tudi zunanjo konkurenčnost, ker so ti profili pač iskani tudi v sosedstvu in širše. Sicer bomo ostali brez njih. Brez te enostavne logike ni mogoče rešiti ničesar“.
Žiga Korsika