Razpad Jugoslavije je Kučanova velika rana, kar je večkrat izpričal. Svoj čas ni skrival averzije do samostojnosti. Danes ni več tako. Desetletja javnega nastopanja so ga prekalila v pravega verbalnega akrobata. Je vrhunski mojster besedovanja, saj ljudje še tedne modrujejo o tem, kaj natančno je rekel. Spomnimo se tistega nesojenega spomenika osamosvojitve …
Besede je tako pazljivo izbral, da je hkrati povedal vse in nič. V očeh mnogih je bil domoljub. Drugi so o iskrenosti izrečenega podvomili. Ali gre za resnično afiniteto do samostojne države ali pa le za volka, ki sezonsko menja dlako?
Nekdo je nekoč dejal, “da se bo Kučan spreobrnil šele, ko se bo v jamo zvrnil“. Spominja na prebrisanega pokeraša, ki se svoji “intimni opciji” v globini srca ni nikdar odrekel. Občutek je, da je Slovenijo sprejel kot kronično bolezen, lek za ranjeno dušo pa je skupek pridobljene moči, ugleda in ugodnosti.
Kučanov bankomat in polni penzion
Ozadje pojava pojasnjuje univerzitetni profesor dr. Boštjan M. Turk, ko govori o t. i. gospodih tovariših: “To je njihova največja bolečina, oni si Jugoslavijo, kjer so imeli polno moč, želijo nazaj z ogromno strastjo!” Pokojna skupna država je temu razredu dajala neprimerno večjo moč in več privilegijev, kot jih ima danes. Medtem ko so se mnogi iskreno zavzemali za osamosvojitev, si je “Đilasov novi razred” prizadeval za privatizacijo, saj mu ravno upravljanje z družbeno lastnino zagotavlja oblast. Jugoslavijo je sicer izgubil, si je pa postlal udoben podalpski “jugobrlog”. Slovenijo prostaško dojema le kot bankomat in polni penzion v enem.
Kučan baje nima več tolikšne moči, kot mu jo mnogi pripisujejo. Družbeni razvoj in biologija delata svoje. Je pa nesporni duhovni oče levice. Njegovo mnenje ima veljavo in ga izraža prek sebi naklonjenih medijev. Njegov vpliv seže v sodstvo in še kam. Zmotno je mišljenje, da gre za opešanega, slaboumnega starčka, ki samo pije kavico. Pomenljive so tudi njegove javne spovedi na Ljubljanskem gradu … Eden zadnjih poskusov vplivanja pa je menda povezan z volitvami novega predsednika SD. Včasih mu tovrstne intervencije celo uspejo. In dejstvo je, da bi bila popolna izguba moči in vpliva na družbenopolitično dogajanje zanj hujša od razpada Jugoslavije. To bi bila njegova največja osebna tragedija.
Domen Mezeg