Od smrti papeža Frančiška so minili trije zelo intenzivni tedni, ko je svetovna javnost dobesedno visela na vsem, kar se je dogajalo v Vatikanu. Rim je bil svojevrstno središče zanimanja za katoličane in nekatoličane. Pogrebna slovesnost je bila trenutek, v katerem so se srečali svetovni politiki, ki jih je tam mrgolelo. Morda je bil eden najbolj izstopajočih pomenljiv pogovor med predsednikoma ZDA Trumpom in ukrajinskim predsednikom Zelenskim, ki je bil zelo sporočilen. Kmalu za tem je prišlo do podpisa v zvezi z redkimi rudninami.
V teh dneh je bilo izrečenih nešteto špekulacij o prihodnjem papežu. Tisti, ki smo “doživeli” že več papežev (zame je ta že osmi), smo lahko spoznali njihove narodnosti, značaje, duhovne profile, kulture izvora, intelektualne razsežnosti itd. Te značilnosti močno vplivajo na vizijo, ki jo izvoljeni papež ima in jo namerava udejanjiti v svojem papeževanju.
Tu je nadvse pomembno, kako opazovalec gleda na papeževo poslanstvo. Tisti, ki ne čuti s katolištvom, bo seveda gledal nanj le kot na pomembno politično figuro. S takim gledanjem pa lahko popolnoma zgreši, kar se je ob napovedih velikokrat pokazalo. Da je bil v treh tednih Vatikan središče sveta, nas lahko veseli ob misli, da je Katoliška cerkev v današnjem svetu pomembna univerzalna ustanova za verne in neverne. Z besedama “Habemus papam!” se je tudi začel “divji ples”, ko mu bodo novinarji in drugi z drobnogledom stali za petami in skušali najti pri njem vse, kar jim je všeč ali jim ni.
Novi papež ne bo kontinuiteta prejšnjega
Novi papež Leon XIV. že s svojo osebnostjo in življenjepisom sporoča uravnoteženost in sintezo. Pred konklavom smo veliko slišali o konservativcih, progresistih in vmesnih. Opazovalci pod temi izrazi razumejo politične kategorije iz necerkvenega sveta. Papeži pa svojo krmarsko funkcijo razumejo drugače. Voditi je treba duhovno ustanovo. Novega papeža je težko uvrstiti v te kalupe, ker so njegove kvalitete “večfunkcionalne”: po prvi diplomi matematik, dalje pastir, misijonar, redovnik, hkrati pa intelektualec, teolog in cerkveni pravnik, svetovljan (šest jezikov), človek z veliko izkušnjo v vatikanski upravi, ki izhaja iz saksonske Amerike (čeprav nesaksonskih staršev), a je dvajset let intenzivno delal v Latinski Ameriki, hkrati pa je zelo rimski v najbolj polnem pomenu besede.
Naj nihče ne išče preproste kontinuitete s papežem Frančiškom. O tej kontinuiteti veliko govorijo tisti, ki bi po svojem okusu radi, da bi bil Leon kopija Frančiška, a ni jasno, kaj s tem želijo. Da bi nekatera vrata še bolj odprl? In če to, katera in do kod? Toda Leon ni hotel biti Frančišek II, tudi ne Benedikt XVII, niti Janez XXIV., niti Pavel VII., niti Janez Pavel III., niti Pij XIII. Gotovo bo nekaj vsega tega. Krmaril bo po svoje in ne bo kopija nobenega. Gotovo bo vsestransko bolj zadržan kot Frančišek, predvsem kar zadeva komuniciranje. Bo bolj skop, kar ne bo všeč novinarjem. Bo pa enako zavzet za potrebe Cerkve. Skrbel bo za “telesna dela usmiljenja” kot Frančišek (nasičevati, napajati, oblačiti, dajati zatočišče, obiskovati), nič manj pa za “duhovna dela usmiljenja” (poučevati, svetovati, opominjati, opogumljati), kar je v današnjem duhovno zmedenem svetu temeljno, da bo Cerkev resnično “Mati in učiteljica”. Predvsem bo pazil na cerkveni nauk. Pri tem ga bo vodil njegov pravniški čut in poznavanje kanonskega prava. Zaradi tega bo lahko imel nekaj težav z zapuščino papeža Frančiška, ki je zapustil nekaj samo “skiciranih” potez. Pokojni predhodnik je namreč odprl nekaj pomembnih (celo dogmatičnih) vprašanj, ki so ostala nedorečena.
Izbrano ime, kot naslednik Leona XIII., znanega predvsem po socialni okrožnici Rerum novarum, spet kaže na željo po neke vrste tretji poti, med obsojenima liberalnim kapitalizmom in socializmom. Omenjena okrožnica je še danes temelj krščanskega socialnega nauka.
Prihodnost bo nedvomno kmalu odstrla več značilnosti njegovega vrhovnega pastirstva.
Dr. Andrej Fink