Vse revolucije v zgodovini so se začele – z lažjo. Dolfi je tako ugotovil, da so za planetarne razmere krivi komunisti, kar niti ni tako zelo mimo, ko pa je dodal še Žide, se je ustrelil v koleno. Zato morajo biti naši previdni, ko si izbirajo laži in izgovore za krvavo revolucijo, ker nekrvave pač ni. Recimo, prejšnji petek so nekateri biciklisti krvaveli, ker so si odrgnili zadnjice, ali pa nerodno kolesarili. Sedanji opoziciji upravičeno krvavijo srca, ker niso več na oblasti.
Nočem seveda reči, da je laž kot gonilo revolucij nesprejemljiva, ker potem recimo ne bi Marjan Šarec – ki ga res občudujem od tistega dne, ko sem ga spoznal na javnem radiu – nikoli bil predsednik vlade. Uspešno je namreč lagal o tem, da je sposoben in ni edini klovn na svetu, ki je to počenjal.
Čemu bi bil on manj sposoben na primer od Dejana Židana, od Matjaža Nemca, od Maše Kociper, če navedem samo vrh intelektualne politične smetane! In je imel prav. Skupaj so vladali in ker je takrat v zakulisju že potekala kontrarevolucija, je Šarec v strahu za življenje slekel gate, jih obesil na puško, se predal in pobegnil. Življenje, dragi moji, je vendarle najpomembnejša dobrina in tisti, ki mu predajo očitajo, so grobo nesramni. Mimogrede, zdaj je gate oblekel nazaj in odlično manipulira z lažjo, da ni pobegnil v koruzo, ampak, da si je šel samo ogledati, kako le-ta agrarno napreduje. Ker je del naroda po ‘defoltu’ butast, mu je nasedel.
Lažniva vloga medijev in novinarjev
V resnici je na levi strani laž ne samo nesmrtna duša, ampak tudi praktična ideologija. Že naši komunisti so leta 1941 nategnili krščanske demokrate, da bodo enakopravni del upora proti domačim izdajalcem, ker takrat se o uporu proti okupatorju še ni smelo govoriti. In so krščanarji nasedli kot velikokrat dotlej in tudi kasneje vse do današnjih dni. Ker so torej bili neumni, so po vojni dobili hude jame, ali pa – če so imeli srečo – Argentino. Zdaj so zaenkrat dobili samo kolesarje, upravičene histerične parlamentarne izpade Franca Trčka, Mihe Kordiša, ali lepe Violete Tomić. Ob vsem tem pa ne smemo spregledati pomembne lažnive vloge medijev in novinarjev. Brez njih bi mi še vedno bili v kameni dobi žurnalizma, tako pa smo vsaj na začetku leta 1945.
Razmere so namreč takšne, da se z resnico res ne da delati revolucij, kot je na primer ugotovila javna hiša RTV SLO. In mora biti res naporno, da si vsak dan izmislijo novo laž, ali manipulacijo. Če javno hišo primerjam z oddelkom za agitacijo in propagando pri cekaju Milana Kučana, moram reči, da so bili Kučanovi pravi amaterji. Takrat javna hiša ni lagala, v večini primerov je o resnicah pač molčala. So imeli neko svojo sprevrženo moralo, kot pravijo domobranci in fašisti. V slovenskem novinarstvu nekomu očitati laž in nemoralo je pa itak grob napada na revolucijo, tovariša Tita, demokracijo in gibanje neuvrščenih, kot je ugotovila ena od zvezd tozadevnega novinarstva Jelena Aščić. Jeseni, če bo virus dovolil, bodo tako na FDV udi in udinje javne hiše predavali prihodnjim generacijam profesionalnih lažnivcev oziroma slovenskih novinarjev kako se dela novinarstvu na primeru Tarče 1 in Tarče 2. Mojca Pašek Šetinc pa o odločitvi vrhovnega sodišča na pravni fakulteti.
Zdaj, ko fašisti in domobranci oporekajo veliki nagradi za prispevek k revolucionarnemu novinarstvu, ki ga je od Deutsche Welle dobil Blaž Zgaga, je to treba nujno zaustaviti. Zgaga je namreč svoj predlog za nagrado utemeljil z besedami, da mu je Janez Janša na prsi nalepil tarčo in zato si človek ne upa iz stanovanja. Švabi so mu nasedli, ker niso pomislili, da se tudi tisti, ki jim Janša ni nalepil tarče na prsi, zaradi virusa ne smemo kar tako sprehajati. Zgaga je biser novinarstva. Doma ga sicer nihče ne objavlja, ker ima prebujno domišljijo, zato on članke izvaža na tuje in je enega napisal tudi za Guardian. Potem se njegove misli kot škandal Janeza Janše vrnejo v domovino kot resnica.
En zagrizen desničar je ob tem Zgagi rekel (seveda je šlo za napad na neodvisnost): “Če ne znaš izboljšati tišine, molči.”
Vinko Vasle