Mineva že pol stoletja od izida Pahorjeve in Rebulove knjige Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Najpomembnejši del te knjige je Kocbekov “samointervju”. Sam si je namreč postavljal vprašanja in njegovi odgovori so nekaj edinstvenega v naši novejši zgodovini, saj je kot nekomunistični voditelj odpora proti okupatorju razkrinkal medvojni partijski (stalinistični) teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev.
Pisatelj, pesnik in krščanski socialist Edvard Kocbek je bil najbolj nadzorovan posameznik v komunistični zgodovini Slovenije. Udba oz. takrat še Ozna je preiskovanje nad njim uvedla že leta 1944, poimenovala ga je Bohinjski, potem pa ga ni spustila izpod tajne lupe vse do njegove smrti. V močno uničeni udbovski dokumentaciji je vendarle mogoče najti tudi papirje o tem, kako so udbovci spremljali njegovo umiranje in o tem poročali tudi Milanu Kučanu.
Kako se je ta edinstven intervju zgodil? Tako, da je Boris Pahor (tega je Udba zalezovala pod imenom Jambor) januarja 1970 začel nagovarjati prijatelja Edvarda Kocbeka, naj kot slovenski duhovni poglavar spregovori o medvojnih in povojnih zlorabah, terorju in zločinih slovenske komunistične revolucije, saj je bil tudi sam njena žrtev. Pozneje se je tej ideji pridružil še pisatelj Alojz Rebula (Udba ga je zalezovala pod imenom Meščan). Končno je Kocbek po petih letih prigovarjanj napisal intervju, ki ga je opravil sam s sabo, objavljen pa je bil marca 1975 v Trstu. To večletno Kocbekovo cincanje je bilo razumljivo, saj je lahko pričakoval hudo reakcijo totalitarnega režima.
Razbita zarota molka o pobojih
Danes nekateri menijo, da brez Kocbekove pomoči − kot krščanski socialec in pomemben člen OF je namreč privabil mnoge katoličane v odpor proti okupatorju, ki so ga vodili komunisti − komunistom ne bi uspelo z njihovo revolucijo. No, res jim je to olajšal, a tudi brez njega bi oni zavladali Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji. V tej zvezi je pomembnejše to, da je komunistom s svojim tržaškim pričevanjem spodrezal krvavi temelj, na katerem je počivala njihova oblast. Zarota molka o povojnem pokolu neoboroženih domobrancev je bila nepovratno razbita. Na temelju tega Kocbekovega pričevanja so se začeli v socialistični Sloveniji procesi, ki so nas vodili do demokratizacije in posledično osamosvojitve. Prav zato tudi po polovici stoletja ostaja “Sinja knjiga”, kot sta jo malce neupravičeno (vleče precej na zeleno), a kljub temu lepo, poimenovala urednika te “sinjine” Boris Pahor in Alojz Rebula, edinstvena in zgodovinska slovenska listina, njena veličastnost pa se bo ohranila še naslednjega pol stoletja in dlje, vse dokler bo obstajal Kocbeku, Pahorju in Rebuli, tvorcem sijajne “Sinje knjige”, tako ljub in svobode vreden slovenski narod!
Več o tem lahko bralci preberete v moji knjigi z naslovom Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba s podnaslovom Pol stoletja od izida edinstvene Sinje knjige. Pravzaprav gre za knjižno počastitev te častitljive obletnice, saj temu zgodovinskemu dogodku naši osrednji mediji, na čelu z nacionalno televizijo, niso posvetili nobene pozornosti. Žalostno, a resnično!
Mag. Igor Omerza