Glede na svetovno povprečje imamo v Sloveniji (ta čas še vedno) dober standard. Radi govorimo o socialni državi, na katero smo ponosni. Toda vse premalo volivcev se zaveda, da socialna država ni zastonj in da jo lahko s slabim upravljanjem tudi izgubimo. Slabo upravljanje za volivca pa pomeni, da na volitvah ne voli najboljše politične opcije.
Slovenija se že desetletja uvršča okrog dvajsetega mesta med vsemi dvesto in še nekaj državami sveta, kadar gre za kazalnike socialne države oz. države blaginje, kot ji pogosto rečejo na Zahodu. Razlog za to so skoraj brezplačno oziroma zelo poceni zdravstvo, zobozdravstvo, javno šolstvo itd. Za nekaj deset evrov mesečnega prispevka pri nas dobite vse od protivnetnih kapljic za oči do presaditve srca. Za bagatelo vam popravljajo zobe in otroci oz. mladi se lahko brezplačno šolajo do konca magisterija.
Številni Slovenci se pritožujejo, da jim pada standard in nekateri so tudi lačni. Toda za otroke je do polnoletnosti, kar se tiče servisov države, v celoti brezplačno poskrbljeno in zelo redki so primeri, ko človek umre, ker ni dobil primerne zdravstvene oskrbe, četudi je reven kot cerkvena miš. In še to se običajno zgodi zaradi predolgih čakalnih vrst v zdravstvu, ki so nekoliko drugačna zgodba. Glede na to, da srednje težka operacija v ZDA stane približno 60 tisoč dolarjev, in glede na to, da je v tej najbolj razviti državi sveta zdravstveno zavarovanje privilegij, pritožbe glede socialne države na naši rodni grudi bržkone niso preveč utemeljene.
Na drugi strani pa je socialna država nekaj, kar ni samo po sebi umevno in kar lahko tudi izgubimo. Za tak “luksuz”, kot smo ga (še) deležni v Sloveniji, je potrebno veliko denarja. In vse premalo Slovencev se zaveda, da je država v svojih sredstvih omejena in da državna blagajna ni vreča brez dna. Prav tako, kot mora vsako enodružinsko gospodinjstvo paziti, da preživi iz meseca v mesec, mora tudi država paziti, da ima dovolj denarja, da njeni socialni programi “preživijo” iz leta v leto. Slabo gospodarjenje s slovenskim premoženjem bi lahko za dobro in blaginjo slovenskih državljanov zelo kmalu imelo strahovite posledice.
Socialne države niso iznašli levičarji
Zgodovinarji pravijo, da je prva moderna socialna država oz. država blaginje nastala pod legendarnim nemškim kanclerjem Ottom von Bismarckom v nemškem imperiju (1871−1918). Pri socialni državi gre za to, da imajo vsi državljani enake možnosti in da je porazdelitev nacionalnega bogastva pravična, da imajo torej vsi državljani nekaj od tega. Gre torej za kombinacijo demokracije, kapitalizma in blaginje.
Krepitev politične levice v svetu dvajsetega stoletja je pomenila tudi številne propadle poskuse države blaginje. Voditelj Nacionalne socialistične nemške delavske stranke Adolf Hitler je v Nemčiji leta 1933 po prihodu na oblast uvedel sistem države blaginje, za katerega je zagotovo idejno črpal od Bismarcka in Karla Marxa. Toda njegovo gonilo socialne države je predstavljala agresivna ekspanzionistična politika in z njo povezana orožarska industrija, zaradi katere je bila Nemčija med drugo svetovno vojno porušena in izgubila devet milijonov prebivalcev.
Švedski socialni demokrati so leta 1936 kopirali Hitlerjev sistem države blaginje, ki jim je prinesel polnih šest desetletij oblasti na Švedskem. Toda švedska država blaginje je zašla v težave, ker je bila predraga, kar je bil bržkone glavni razlog, da se je Švedska pridružila Evropski uniji. Poleg tega so švedski levičarji dolga desetletja izvajali celo evgenične ukrepe, da bi znižali stroške, za kar so zagotovo našli navdih v nacistični Nemčiji in o čemer so v Demokraciji že pisali.
Britanski primer pešanja socialne države
Po drugi svetovni vojni se je socialna država uveljavila tudi skoraj povsod v Zahodni Evropi. Dober primer je Velika Britanija, kjer sta po vojni cvetela javno zdravstvo in šolstvo. Toda v sedemdesetih letih je zaradi vsesplošne svetovne krize v Veliki Britaniji prišlo do zloma socialne države, ker je bila preprosto predraga. Vrstile so se stavke in kazalo je, da je država pred zlomom. Posledično je na oblast prišla radikalna desničarka Margaret Thatcher, ki je v desetletju odpravila ali močno okrnila vse povojne pridobitve britanske države. Thatcherjevi so naposled oblast odvzeli pripadniki lastne stranke, ko je želela uveljaviti na las enak davek za vse državljane – torej za revne in bogate ne glede na to, kolikšen je njihov dohodek. Torijci so se pač bali, da bi uveljavitev takega davka za njih pomenila trajno izgubo oblasti in s tem uničenje stranke. Zgodba je poučna, saj se v njej najbolje vidi, da so dejansko volivci tisti, ki (lahko) držijo vse politične niti v svojih rokah, če volijo odgovorno. Žal v Sloveniji to realno razumevanje politike med domačimi volivci še ni razvito. In to ogroža prav slovensko socialno državo.
Večina slovenskih volivcev na žalost živi v oblakih
Najnevarnejše v Sloveniji je to, da se okoliščin, na katere opozarja ta prispevek, večina slovenskih volivcev sploh ne zaveda. Prakse slovenskih levih vlad v zadnjem času so razsipniške. Namesto da bi vlade ustvarjale železno rezervo za težke čase in mrzlično izvajale reforme na področju zdravstva, pokojninskega zavarovanja in šolstva ter tako zaščitile socialno državo, leve vlade na področju reform ne počno skoraj ničesar in neekonomično trošijo proračunska sredstva. Namesto da bi slovenski volivci to odločno kaznovali, volijo vedno nove leve stranke, ki se pojavljajo kot gobe po dežju, ali bolje rečeno, kot gobe pred volitvami, a je njihova metodologija na las enaka njihovim predhodnikom. Velik del odgovornosti za to gotovo nosijo slovenski mainstream mediji, ki poročajo pristransko v korist leve opcije, ki je predolgo na oblasti, in tako s svojim početjem (ne)hote žagajo vejo slovenske socialne države, na kateri sedijo slovenski državljani.
Ali bo slovenska socialna država preživela?
Podjetništvu neprijazne razmere, sistem socialne podpore, ki spodbuja nedelo, neustrezna davčna politika in omenjeno ignoriranje reform v povezavi z državnim razsipništvom so vsekakor kazalniki, ki kažejo na to, da se bo slovenski koncept socialne države kmalu znašel v velikih težavah. Slovenski volivci bi se morali zavedati, da lahko socialna država preživi le v primeru, če so gospodarji državnih financ preudarni, modri in vedo, kaj delajo in zakaj. Zadolževanje države je lahko začasna rešitev, toda velikanski slovenski zunanji dolgovi, ki so posledica norega reševanja nasedlih državnih projektov, kot so dokapitalizacija Nove Ljubljanske banke in nekaterih drugih bank, so tudi tej možnosti priprli, če ne že kar zaprli vrata. Ostalo je le malo časa in manevrskega prostora, ki omogoča rešitev slovenske socialne države. Vsekakor bodo zadnjo besedo imeli slovenski volivci, ki se bodo odločili, ali bodo na prihodnjih državnozborskih volitvah spet podprli obstoječe strukture, ki kratkoročno in dolgoročno uničujejo vire slovenske socialne države, ali pa bodo končno dali priložnost zmernim desnim političnim strankam, ki v svojih političnih programih izkazujejo, da vrednote države blaginje visoko cenijo in so v smeri njihovega varovanja tudi pripravljene aktivno ukrepati.
Tadej Ian