Venezuelci so bili 28. julija protagonisti junaškega dejanja, o katerem bodo še leta pripovedovali svojim otrokom in vnukom. Kljub vsem oviram in grožnjam so ljudje množično, mirno in demokratično glasovali in tudi ostali na voliščih, da bi zagotovili transparentnost postopka in hrambo volilnih zapisnikov. Tistega dne so Venezuelci resnično upravičili prvo kitico svoje državne himne, ki govori o “slavi pogumnega ljudstva”.
Kot da to ne bi bilo dovolj, je María Corina Machado nepričakovano in tiho uvedla briljantno strategijo – skeniranje in prenos več kot 80 % zbirnih listov s podpisi prič in ustreznimi QR kodami. Nato so jih naložili na spletno stran www.resultadosconvzla.com, tako da si jih je lahko ogledal kdorkoli kjerkoli na svetu.
Rezultati volitev so bili za vladajočo socialistično stranko Venezuele (PSUV) porazni. Edmundo González je chavizem resnično udaril in dobil 67 % glasov, Maduro pa 30 %. Madura, ki je bil v takšnih okoliščinah stisnjen v kot, je hlapčevski nacionalni volilni svet (Consejo Nacional Electoral, CNE) sam razglasil za zmagovalca, ne da bi predstavil uradne rezultate in sprožil prelivanje krvi, s katerim je grozil med volilno kampanjo.
Kar se je zgodilo v Venezueli, je postalo velik problem mednarodne levice. Eden od njegovih glavnih zaveznikov, “Chávezov sin”, je vsem na očeh zagrešil ogromno goljufijo in pobijal ljudi. Kako je mogoče popraviti škodo, da levica z Madurom ne bi padla?
Forum Sao Paulo začel odvračati pozornost od resnice
Takrat sta Forum Sao Paulo in skupina Puebla tri svoje glavne “težkokategornike”, brazilskega predsednika Lulo, mehiškega predsednika Andrésa Manuela Lópeza Obradorja in kolumbijskega predsednika Gustava Petra, usmerila v spreminjanje dejstev s pravo posebnostjo, tj. izumljanje pripovedi. Razglasili so se za posrednike venezuelske krize in začeli odvračati pozornost od 28. julija.
Prvi korak je bil ignoriranje uradnih zapisnikov, ki jih je predstavila opozicija, in zahteve, da jih morajo predstaviti volilni organi, vendar brez določitve roka ali priznanja, da je CNE pristranski v korist Madura, kot je to storil Carterjev center. Ta nedoločen rok je diktatorju omogočil, da je zatrl proteste, vnesel teror in odredil sojenja proti Maríi Corini Machado ter Edmundu Gonzálezu. S tem ju je prisilil ostati v zatočišču in k izolaciji od ljudi.
Drugi korak je bil prepričati Združene države Amerike in Evropsko unijo, naj počakajo, da CNE predstavi rezultate, in Edmunda Gonzáleza ne obravnavajo kot izvoljenega predsednika. To so do tedaj storili že Argentina, Kostarika, Ekvador, Peru, Panama in Urugvaj). Omenjeno bi po besedah trojice “oviralo pogajanja” z Gonzálezom. Imeli so tudi vodilno vlogo pri sabotaži resolucije OAS (organizacije ameriških držav) proti Maduru.
Tretji korak je bil poskus omejitve vloge argentinskega predsednika Mileia z izgonom diplomatskih uradnikov z argentinskega veleposlaništva, kjer je šest članov ekipe Maríe Corine Machado zaprosilo za azil. Lula je izkoristil to situacijo in prevzel njihovo “zaščito”. Tako Milei kot María Corina Machado sta se mu dolžna zahvaliti za gesto. Očitno bi lahko brazilski predsednik od Madura zahteval varnost zanju, a tega ni storil.
Četrti korak, ki je trenutno najintenzivnejši, je bil predložitev predlogov mednarodni skupnosti za prikrivanje zločina, ki ga je zagrešil Maduro. Omenjeno vključuje ponovitev volitev ali vzpostavitev neposrednih pogajanj med diktatorjem in Edmundom Gonzálezom, vendar brez sodelovanja Maríe Corine Machado. Namen tega manevra je zlomiti enotnost opozicije in povečati spekter izdaje.
[/color-box]
Domnevno posredovanje te trojice je Maduru dalo kisik, ohromilo mednarodno skupnost in oslabilo opozicijo. Rešitev venezuelske krize je v opustitvi naracije, ki jo širijo Lula, López Obrador in Petro, ter vrnitvi k dejstvom. Nujno je treba obsoditi krvav državni udar, ki ga je izvedel Maduro, potrditi uradne rezultate na www.resultadosconvzla.com in nato Edmunda Gonzáleza priznati kot izvoljenega predsednika.
To trojko samooklicanih mediatorjev je treba pustiti ob strani ali jo vsaj uravnotežiti z drugimi zanesljivimi pogajalci, ki so Maduru ponudili dogovor o tem, naj prizna svoj poraz in zapusti državo. S tem naj bi mu zagotovili varnost, prav tako pa bi poskrbeli tudi za varnost njegovih družinskih članov.
Alejandro Peña Esclusa