“Če ponavljaš laž dovolj pogosto, ta postane (resnica) novinarstvo,” se je premier Janez Janša odzval na še en posmehljiv zapis tujega medija o sebi. Gre za Kleine Zeitung oziroma “Mali časopis”, ki je tokrat lansiral obrabljeno pocestno šalo, o “Maršalu Twitu” in se nanaša na to, kar gre domačim levičarjem neizmerno v nos – da aktualni premier rad zaobide (njihove) osrednje medije in svoje misli sporoča neposredno preko družbenih omrežij ter se tako izogne manipulacijam, njegov glas pa je bolj slišan.
“Mali” regionalni medij iz sosednje Avstrije, ki ga berejo na Koroškem in Štajerskem, je imel pred dnevi “veličastne sanje”, v katerih se mu je namesto kakšnega svetnika razodel sam “Maršal Tito”, pardon “Twito”. Gre za poceni trivialno aluzijo o slovenskem premierju, ki pa kaže predvsem na bolečino tranzicijske levice, zlasti pa (njenih) osrednjih medijev, da jih aktualni premier za potrebe svoje komunikacije z “delavskim ljudstvom” rad zaobide in se rajši poslužuje Twitterja ter mu s tem prihrani medijsko zavajanje, obenem pa je njegov glas bolj slišan. In kdor želi, ga lahko povzame.
Po nedavnem izlivu Politicove novinarke Lili Bayer, ki je bil daleč od novinarskih standardov, ki “prosti spis” ločijo od kakovostnega novinarskega dela, je slovenski levi aktivizem, svoje fantazije tokrat uvozil še na “Senčno stran Alp”, čez Karavanke. Ob tem je odveč posebej komentirati dejstvo, da imata Kleine Zeitung in tranzicijski Dnevnik, povsem slučajno skupnega lastnika, ki sliši na ime Styria Media Group. V isto skupino spada še spletni portal Žurnal.
— Janez Janša (@JJansaSDS) February 28, 2021
Zagon za nadaljevanje tovrstnega početja, torej izvažanja levih idej v tuje medije in spet nazaj, so domači novinarski aktivisti, dobili potem, ko so v naši deželici zakuhali cirkus s prispevkom v Politicu, in ko jim je kulturni minister Vasko Simoniti v oddaji Faktor na TV3 nalil čistega vina, da je to njihovo ropotanje na tujem, v resnici namenjeno zgolj domači publiki, ki je bolestno odvisna od zunanjega mnenja, ter da niti v Trstu, niti v Celovcu o vsej stvari dejansko nimajo pojma. Povsem jasno je tudi to, da je šla “novica” mimo večine tistih, ki dnevno sledijo Politicu, saj imajo dovolj opravka z bolj resnimi vsakodnevnimi skrbmi, medtem ko diplomati in vidni politiki, ki nimajo namena politično agitirati, posegajo tudi po bolj preverjenih informacijah.
Taktika je znana: večkrat ponoviti neresnice, da bi se te prijele
Diplomati in politiki, si včasih preberejo tudi kakšen uradni odgovor slovenske vlade, preverijo lastniške deleže v medijih, kakšno analizo poročanja, povprašajo kakšnega nepristranskega lokalnega poznavalca za mnenje itd. V Kleine Zeitung so pred dnevi sicer pričakovano izumili naslov “Kampanja proti slovenskim medijem”, kar močno spominja na naslov članka v Politicu, ki se je glasil “Znotraj slovenske vojne proti medijem”, skratka vse že večkrat videno in slišano. V nadaljevanju pa so postregli s prav tako že slišanimi floskulami, kot je sledeča: “Militantni premier Slovenije se obrača na EU, da bi poslala “svet modrecev”, da bi tako pridobil predstavo o razmerah v svoji državi”. Gre za že znani strah levice pred neodvisno evropsko komisijo, ki bi gnilobo osrednjih medijev razkrinkala odznotraj.
Kot v nadaljevanju še piše v avstrijskem regionalnem mediju, je kontraofenziva najboljša obramba slovenskega “militantnega premierja” Janše. Obenem medij ponavlja že zlajnano levičarsko puhlico, da ne le v Evropskem parlamentu, ampak tudi v Evropski komisiji v Bruslju, narašča kritičnost do Janševega pritiska na slovenska javna občila. Očividno gre za bolečino ob bližajočem se predsedovanju Slovenije EU, ki bo zagotovo uspešno in česar je tranzicijske gosposke na smrt strah. Stvar je posebej povedna, če se spomnimo, da dezerterski premier Marjan Šarec leta 2019, v Evropskem parlamentu, ni bil sposoben izpeljati niti enega samega govora.
Domen Mezeg