Precej abotna so popotovanja predsednika vlade Mira Cerarja ob meji in pogovori s prebivalci v slovenskih krajih, ki so po razsodbi arbitražnega sodišča ostali na Hrvaškem. In hkratno poudarjanje, kako Slovenija spoštuje to razsodbo in s tem manifestira velikansko zadovoljstvo s to odločitvijo, ki je za Slovenijo dokazano slaba, toda s pomočjo dominantnih medijev skuša vlada ljudstvo prepričevati, kakšen uspeh smo dosegli.
Moralna pohabljenost brez primere
Gre za politični in diplomatski diletantizem, saj si za prihodnost ne pustimo odprtega niti centimetra pogajalskega prostora. Hrvatje v Piranskem zalivu z množičnimi kršitvami, na katere impotentna oblast ne odgovarja, korak za korakom osvajajo slovenski morski prostor. Hrvaška dela na tem, da bi arbitražo izničili in odprli pogajanja, ob katerih bi Slovenija dobila še manj. Ob razglasitvi meje je bilo zanimivo spremljati dogajanja na tviterju, kako so levičarski oziroma levi novinarji (v obeh pomenih besede) slavili, ko je Slovenija izgubila ozemlje, kjer živi Joško Joras, češ Jorasa smo se končno znebili. Moralna pohabljenost brez primere.
Hrvati so prepisali recept Libeličanov
Ne vem, če je Miro Cerar že bil kdaj v Libeličah, zagotovo pa je za ta majhen koroški kraj najbrž že slišal. Že pred razglasitvijo arbitraže bi se moral oglasiti v Libeličah na uri zgodovine, da bi kot trenutni vladar lahko bolj modro in razsodno vladal. Zdaj je očitno najbolj zaposlen s tem, v kateri rumeni reviji bi s svojo Mojco še nastopal in s trivialnimi zgodbami še bolj poneumljal slovensko občestvo. Libeliče so po koroškem plebiscitu bile dve leti pod Avstrijo, leta 1922 pa so jih velesile ponovno priključile Sloveniji, ki je bila takrat del skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sicer tudi od takratnih jugoslovanskih oblasti ti ljudje niso imeli kaj veliko podpore, toda borili so se srčno, z nacionalno zavestjo, uporno, trmasto in vztrajno. Premikali so mejnike, napadli orožnike, tako ali drugače nagajali avstrijskim oblastem, dokler ni razmejitvena komisija, sestavljena iz predstavnikov takratnih velesil, spoznala, da bodo s to uporno koroško vasjo samo težave in so jo vrnili nazaj, v zameno pa so Avstrijci dobili nekaj drugega neposeljenega ozemlja na drugem bregu Drave. Tudi tisti Slovenci, ki so ostali na Hrvaškem, bi lahko prišli na obisk v Libeliče in muzej koroškega plebiscita, spoznali to svetlo zgodbo, ki je edinstven primer v zgodovini Slovenije, ko je Slovenija nekaj ozemlja pridobila, sicer smo skozi zgodovino samo izgubljali, vključno z arbitražo. Cenene tolažbe in obljube te vlade, kako Slovenija ne bo pozabila na te ljudi, ki so se po krivici znašli v drugi državi, jim ne bodo nič pomagale, če ne bodo sami dvignili glasu. Na to vlado ne gre računati. Libeličani tudi po koroškem plebiscitu niso kapitulirali. Danes pa so Hrvati tisti, ki delajo po receptu Libeličanov, in na koncu bodo nemara tudi pridobili.
Libeličani ne ubogajo na prvo besedo
Adrijan Zalesnik, znani Libeličan, je te dni za medijski portal e-koroska (http://bit.ly/2u4Vh6q) dejal: “Libeličani smo znani po tem, da ne ubogamo na prvo besedo.” Leta 1920 niso ubogali, ko jih je krivični plebiscit dodelil Avstriji in so s svojo aktivnostjo dosegli, da so danes v Sloveniji. Ker so na tem slovenskem robu in od centra pozabljeni, smo jih drugi Korošci velikokrat zbadali, če jim je žal, da so si njihovi predniki pred 95 leti izborili, da so ostali Slovenci in da so danes v slovenski državi. Avstrija je vendarle bolj razvita in bolj urejena država. Zalesnik na to odgovarja kratko: “To lahko vpraša samo nekdo, ki ni Libeličan!” Skratka, ponos, ljubezen do svojega kraja in domovine, kar Slovencem manjka. Z internacionalizmom in multikulti politiko nas je pohabilo več kot pol stoletja komunizma, ki ga v Sloveniji mnogi častijo tudi danes.
Revščina v glavah vladajočih političnih amaterjev
V Haagu so mejo določali v pisarni, ta meja ni odraz realnosti in življenja ljudi. In pristajati na vse in celo ploskati, kar rečejo drugi, je nespodobno, škodljivo in izdajalsko. Niti malo rezerve si nismo pustili s kakšnim javno izraženim nezadovoljstvom in če se bo kdaj kako drugače obračalo, bomo izgubljali še to, čemur je aktualna oblast s takšnim navdušenjem nazdravljala.
Resnici na ljubo, kaj drugega od te oblasti tudi ne moremo pričakovati, saj je slovenska postkomunistična levica večino adutov skurila že pred vstopom Hrvaške v EU in jih dodatno poteptala še z blebetanjem Erjavca in za tem še z ujetimi prisluhi Sekolca in Drenikove. Revščina v glavah teh političnih amaterjev, ki so hkrati še oholi in naduti, nas tepe na vsakem koraku.
Kdaj bomo Slovenci končno spoznali, da nam vladajo škodljivci?
Miro Petek