Dogajanje 23. maja 1991 v Pekrah ima za Slovenijo velik simbolni pomen. Pokazalo je resen namen prebivalcev Peker in Maribora, da bomo plebiscitarno voljo naroda tudi dejansko izvedli in zavarovali. Pekre pa so bile tudi prvo neposredno merjenje moči agresorske JLA ter slovenske vojske in policije. Dogodki so jasno pokazali, da slovenska vojska uživa polno podporo prebivalstva.
Maja 1991 se je v Pekrah pokazalo, da imamo Slovenci svojo vojsko, ki bo obranila voljo državljank in državljanov po samostojni državni ureditvi, izraženo na zgodovinskem plebiscitu. Pekrski dogodki so tudi pokazali, da smo Slovenci pripravljeni enotno in pokončno braniti svojo mlado državo in smo kot narod dokazali, da znamo ob obrambi domovine premagati vse razlike ter delitve.
15. maja 1991 se je v 710. učnem centru v Pekrah in 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani začelo usposabljanje prve generacije slovenskih nabornikov. V 710. učnem centru v Pekrah je obvezno služenje začelo 120 vojaških obveznikov, v 510. učnem centru na Igu pa 180. S tem je Republika Slovenija, takrat še v sestavi nekdanje SFRJ, začela samostojno izvajati obvezno služenje vojaškega roka.
Centra za usposabljanje TO (drugi je bil na Igu pri Ljubljani) sta bila že nekaj časa trn v peti JLA, ki ni priznavala slovenskih amandmajev k novemu zveznemu zakonu o vojaški obveznosti. Ker Slovenija nabornikov ni želela več pošiljati izven svojih meja, se je odločila, da bo naborniško službo organizirala sama. Pritisk armade z zahtevami po izročitvi naborniških evidenc in zaprtju centrov se je začel izrazito stopnjevati po 15. maju – v nekaterih vojašnicah so dvignili bojno pripravljenost, po cestah je bilo opaziti vojaške priklopnike, ki so oklepnim oddelkom dovažali borbene komplete streliva.
V nekaterih vojašnicah se je dvignila bojna pripravljenost, na slovenskih cestah je bilo opaziti vse večje število oklepnikov. Ko je JLA spoznala, da s pritiski ne bo omajala odločitve takratne slovenske oblasti in da do razpustitve učnih centrov TO ne bo prišlo, so začeli iskati povod za vojaško posredovanje.
Stopnjevanje napetosti
Napetost se je stopnjevala in dosegla vrelišče 23. maja 1991 po incidentu z dvema izvidnikoma jugo vojske in po tem, ko je JLA z oklepnimi vozili obkolila učni center TO v Pekrah ter uperila cevi pušk, napolnjenih s strelivom, proti zgradbi učnega centra. JLA je zahtevala tudi izročitev vseh nabornikov z dokumentacijo, kar je vodstvo učnega centra kategorično zavrnilo.
“Pekrski najstniki so 23. maja 1991 nosili zastavo Slovenije, s katere je bil odstranjen simbol oboroženih zaščitnikov nedemokratičnega režima. Peter Smolič je namreč pred tem s prijatelji postavil tankom živo oviro, jih zaustavil in izrezal totalitarni simbol,” je spomnil izvrsten poznavalec grbov Aleksander Hribovšek ob obletnici pekrskih dogodkov.
“V resnici ni šlo za dogodke, ampak je šlo za uverturo obrambe Slovenije, uverturo vojne za Slovenijo, šlo je za prvo merjenje realne moči med Slovenijo in Beogradom, med slovensko teritorialno obrambo in slovensko policijo in JLA na drugi strani, za merjenje moči med enotami, ki smo jih ustanavljali za to, da bi lahko zgodovinsko odločitev slovenskega naroda na plebiscitu zavarovali z realno silo in seveda med enotami, ki so to hotele preprečiti,” je povedal Janez Janša.
Prva žrtev v procesu osamosvojitve Slovenije
Sledila so pogajanja na občini Maribor, kjer so s strani JLA prelomili dano besedo in ugrabili poveljnika pokrajinskega štaba TO. Za izvedbo akcije so uporabili celo vozila z oznako rdečega križa. To je vzbudilo strahovit odpor Mariborčanov, ki so začeli fizično onemogočati premike enot JLA, tudi tankov, in s telesi zaščitili učni center v Pekrah. Tako je žal prišlo tudi do prve žrtve v procesu osamosvojitve Slovenije. Med protesti pri takratni vojašnici vojvode Mišića je 24. maja 1991 pod oklepnikom JLA tragično izgubil življenje Josef Simčik iz Miklavža na Dravskem polju, ki je želel s skupino Mariborčanov preprečiti premike oklepnih vozil iz vojašnice proti učnemu centru.
Na današnji dan leta 1991 je bil 710. učni center v Pekrah pred svojo največjo preizkušnjo, ki jo je uspešno prestal. Dogodki v Pekrah so namreč pokazali, da slovenski narod z osamosvojitvijo misli resno in da nobena sila ne bo mogla preprečiti osamosvojitve Slovenije. Takrat je slovenski narod pokazal izjemno stopnjo enotnosti in povezanosti ter odločenosti pri obrambi svoje domovine. Z gotovostjo lahko trdimo, da v kolikor ne bi bilo poguma in enotnosti vseh, ki so takrat vstali proti agresorski potezi JLA, bi se danes verjetno pogovarjali o drugačnem poteku naše zgodovine.
Sara Kovač