Po vsega 24 letih zapora je na prostost zakorakal dvojni morilec podjetnikov Jožef Kovač.
Jožef Kovač, ki mu je sodišče kot prvemu pri nas prisodilo tridesetletno zaporno kazen, je danes uradno odšel iz zapora na Dobu, poroča Večer. Nekdanji gostinec iz Ljubljane je v letih 1997 in 1999 ugrabil tri podjetnike in umoril dva. Čeprav so mu dosodili 30 let ječe, je v zaporu preživel le 24 let in sedem mesecev,.
Eden je pobegnil, dva so brutalno utopili
Najprej je leta 1997 izginil Dušan Mavrič, kasneje so njegovo truplo našli v Savi. Dušan Gačnik je ugrabiteljem uspel pobegniti, potem ko so ga ugrabili leta 1999, ko je bil priklenjen v hladilnici ljubljanske gostile Jelen, ki jo je takrat najemal Kovač. Zadnja žrtev pa je bil podjetnik Milan Tili, ki je izginil novembra 1999, nato pa so njegovo truplo januarja 2000 našli v Savi, obteženo z dvema desetkilogramskima betonskima blokoma.
Preiskava je pokazala, da so štirje storilci Tilija ugrabili, ga odpeljali v stanovanjsko hišo v ljubljanskih Savljah ter od njega zahtevali, naj jim plača milijon nemških mark. Ko so ugotovili, da Tili te vsote nima, so ga v strahu pred prijavo policiji zvezanega obtežili z betonskimi bloki in porinili v reko Savo.
V zaporu od leta 2000
Po poročanju Večera je Kovač neprekinjeno bival za rešetkami od marca 2000. Na Dobu je prestajal kazen od februarja 2007, pred tem je bil v ljubljanskem zaporu. Obsojeni na tridesetletno zaporno kazen lahko prvič za pogojni odpust zaprosijo po 22 letih in šestih mesecih prestane kazni.
Kako lahko zagotovimo varnost s psihopati na ulicah?
V empirični psihiatrični znanosti se domneva, da lahko dva ali več nepovezanih naklepnih umorov običajno storijo ljudje, ki trpijo za klinično psihopatijo. To so ljudje, katerih struktura možganov je takšna, da niso sposobni čutiti empatije do drugih živih bitij in živijo v nekem čudnem svetu površinskih razmerij in obstoja, ki si ga običajen nevrotipičen človek ne more predstavljati. Da je tak človek smrtno nevaren za splošno populacijo, je zelo jasno, saj je psihopatija neozdravljiva bolezen, za katero ne poznamo ne terapij ne zdravil. Še več – psihopati so običajno izredno inteligentni in manipulativni; tako zelo, da tudi psihiatri in psihologi poročajo, da jih znajo psihopati zlahka pretentati, da so se spremenili.
Psihopatov se ne da spremeniti, zakaj jih torej spuščamo na ulice?
V tujini je praksa, da se tak človek nikoli ne spusti na prostost, če pa dosmrtne kazni ne poznajo, pa se takšnega človeka vsaj redno in temeljito nadzoruje. Pri nas je Kovač škandalozno iz zapora prišel skoraj šest let pred iztekom sodno določene kazni. Če bo torej še kdaj komu kaj hudega storil, bo to izključno zato, ker ga je država predčasno spustila na prostost. Zakaj je bil izpuščen kljub hudim posledicam kaznivega dejanja, ni znano. Je pa povsem v skladu z anarho-tiranskimi načeli Golobove vlade, kjer se organom pregona gre na roko, da so ljudje čim bolj prestrašeni in obnemogli (ter posledično odvisni od velike države). Spomnimo, podobno je bilo pri romski problematiki, kjer so domačini v spopadu z romskim kriminalom in nasiljem ostali povsem sami. Ko pa se ljudje začno braniti, pa jih v anarho-tiranski maniri kaznuje država – spomnimo, moškemu, ki je branil sina pred morilci, so sodniki dosodili visoko zaporno kazen.
V času, ko je bil Kovač obsojen, kazenski zakonik še ni poznal dosmrtne kazni. Novi kazenski zakonik iz leta 2014 pa dosmrtne zaporne kazni ni določil le za najhujša kazniva dejanja, kot so hudodelstva proti človečnosti, kakor določa tudi rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča, ampak tudi za več kaznivih dejanj, za katere je po starem zakoniku bila določena kazen 30 let zaporne kazni.
I. K.