“Uveljavljanje slovenske državne suverenosti ovirata dve strukturni zavori politične narave: organizacijski okvir federacije, v katerem si federacija prilašča urejanje cele vrste nalog, ki bi morale biti izključno v rokah slovenskega naroda kot suverene nacije, in organizacijski okvir centralistično organizirane jugoslovanske partije. /…/ Tragično za Slovence je bilo in je še, da je zahteva po državni suverenosti zvodenela zaradi vsemogočne pristojnosti federacije, zahteva po demokraciji pa zaradi njenega leninistično elitarnega razumevanja. Posledica je, da imamo namesto državne suverenosti nenehno unitaristično ogroženost in vmešavanje v notranje zadeve slovenskega naroda, namesto demokracije pa enopartijski režim. Konkretni položaj je skoraj obupen in upanje borno.”
(Dr. Jože Pučnik, julij 1987, v knjigi Kultura, družba in tehnologija, 1. ponatis Inštitut dr. Jožeta Pučnika, 2008)
Čeprav je bil dr. Jože Pučnik, kot kaže gornji zapis, še nekaj mesecev po izidu znamenite 57. št. Nove revije – Prispevki za slovenski nacionalni program (februar 1987) zelo skeptičen do možnosti demokratizacije in slovenske osamosvojitve, se je ta v le nekaj letih tudi zgodila. Pri tem se je prav dr. Pučnik kot predsednik Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS) in nato vladajoče koalicije DEMOS ter “oče” Demosove vlade odločno postavil na čelo osamosvojitvenih prizadevanj, ki so prek uspešno izvedenega plebiscita 23. decembra 1990 vodila do razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991.
Na ta dan je prva demokratično izvoljena skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za njeno izvedbo (listina je Slovenijo razglašala za samostojno in neodvisno državo, ustavni zakon pa je organom Slovenije nalagal, da prevzamejo pristojnosti, ki so bile prej z ustavama Socialistične republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije prenesene na federacijo) in Deklaracijo o neodvisnosti.
Dan pred tem sta bila z velikimi napori v skupščini določena nov grb in zastava, hkrati pa je bila sprejeta vrsta zakonov, s katerimi je Slovenija v svoje roke prevzela pristojnosti federacije na svojem ozemlju (od zakonov o državljanstvu, tujcih, potnih listih, zunanjih zadevah, deviznem poslovanju, Banki Slovenije do zakona, ki je urejal pristojnosti carinske službe).
Kot vemo je nato 26. junija 1991 zvečer na drogu pred parlamentom zaplapola zastava samostojne države Republike Slovenije, že naslednji dan, 27. junija 1991, pa se je začela odkrita agresija zvezne armade na Slovenijo. A zvezna armada si je v Sloveniji polomila zobe. Slovenske oborožene sile so pod vodstvom obrambnega ministra Janeza Janše in notranjega ministra Igorja Bavčarja ponižale armado, ki je veljala za eno najmočnejših v Evropi.
Danes, dvaintrideset let po obrambni vojni za Slovenijo, je jasno, da smo lahko veseli in hvaležni vsem tistim, ki so v tistem času vodili in ubranili komaj razglašeno samostojno slovensko državo. Nedavni primeri kažejo, da to niti približno ni samoumevno. Pred leti sta kljub uspešno izvedenemu referendumu (v kurdskem delu Iraka septembra 2017, v Kataloniji oktobra 2017) klavrno propadla tako kurdski kot katalonski poskus osamosvojitve. Podobno se je pred tem zgodilo Škotski, kjer se je leta 2014 več kot 55 odstotkov prebivalstva odločilo, da želijo ostati del Združenega kraljestva oziroma Velike Britanije. Po novem pa imajo Škoti celo predsednika vlade, ki je pakistanskega rodu, kar še dodatno zmanjšuje njihove možnosti za samostojnost, saj se priseljenci veliko bolje počutijo v globalizirani multikulturni družbi kot v monokulturni družbi. Pri tem je jasno, da brez uspešne vojaške obrambe na novo nastale države ne morejo “stati in obstati”, saj mednarodna skupnost novonastalo državo prizna šele takrat, ko je ta sposobna obraniti/ohraniti suvereno in efektivno oblast nad določenim ozemljem in prebivalstvom, ki tam že stoletja živi.
Nekoliko drugačen je primer Ukrajine, saj je uradno postala samostojna država že konec leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza. A tudi Ukrajina se danes bojuje proti ruski vojaški agresiji za svojo samostojnost in neodvisnost; za ozemeljsko celovitost; za svoj obstanek pod soncem. Zato se moramo tudi mi, Slovenci, zavedati, da nič ni dano za večno, in se moramo zoperstaviti vsem tistim, ki jim samostojna Slovenija nič ne pomeni. Vključno z vladajočimi …
Dr. Metod Berlec