Na dan, ko je nastal ta prispevek, je svet pretresla novica o smrti Alekseja Navalnega. Disident, borec proti korupciji, politični zapornik, opozicijski voditelj … Navalni je različnim ljudem pomenil različne stvari. Na Zahodu je simboliziral drugačno Rusijo kljub opozorilom naših prijateljev v Ukrajini, da so bili njegovi pogledi na nezakonito aneksijo Krima v sozvočju s Kremljem.
V dneh pred njegovo smrtjo so s fronte v Ukrajini prihajale skrb zbujajoče vesti. Dinamika vojne se je spremenila. Obramboslovci so nas opozorili, da je ukrajinska protiofenziva dosegla vrh in da je pobudo znova prevzela Rusija.
Obramba se krha predvsem zaradi pomanjkanja topovskega streliva in drugega orožja, ki jim je bilo obljubljeno, a ga še niso prejeli. Iz tega razloga je padla Avdiivka, iz katere se je Ukrajina umaknila, še preden bi se razvila v novi Bahmut.
Od vojaške pomoči je odvisna naša kolektivna varnost
V Evropski uniji se je zataknilo zaradi nezadostnih industrijskih zmogljivosti. Na obljubljeni milijon topovskih granat bodo morali Ukrajinci še počakati. Na drugi strani Atlantika, v ZDA, se je zataknilo pri vprašanju politične volje. Nekateri kongresniki pogojujejo svojo podporo nadaljnji pomoči Ukrajini s spremembami v migracijski politiki. Tovrstne politične in industrijske vrzeli je treba v najkrajšem času premostiti. Od tega je odvisna naša kolektivna varnost in čezatlantska enotnost.
Čezatlantske vode pa je razburkala tudi izjava nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da v primeru ruskega napada na evropsko članico Nata, tej ne bi priskočil na pomoč. Zakaj? Zaradi naših neizpolnjenih obljub, da bomo za obrambne namene namenili vsaj dva odstotka bruto domačega proizvoda. V Evropi bi morali končno spoznati, da so izpolnjene obljube garant za dobre odnose ne glede na to, kdo bo prihodnji voditelj ZDA in s tem demokratičnega sveta.
Žiga Korsika