Po eni strani je vzpodbudno, da je francoski predsednik Emanuel Macron po novem v javnem nastopu proti Moskvi začel uporabljati ostrejšo retoriko, saj je to edini jezik, ki ga Vladimir Putin, v preteklosti zloglasni gangsterski uradnik iz St. Petersburga, razume. Ko je napovedal celo, da bi lahko škornji vojakov držav Nata zakorakali na ukrajinski zemlji, je to odjeknilo tudi v Kremlju, kjer se je iz reakcij videlo, da so se kar malce zdrznili. Po drugi strani pa je vendarle treba povedati, da se francoski predsednik malce spreneveda, saj doslej ni bil kaj preveč vojaško dobrodušen do Ukrajine, na začetku vojne pa je Putina še vedno razumel kot državnika, s katerim se da pogajati, namesto naslednje inkarnacije Adolfa Hitlerja, Pol Pota in Josefa Stalina.
Macron je v Parizu dejal, da je za varnost Evrope ključnega pomena premagati Rusijo v Ukrajini, kjer je povedal tudi, da so se evropski voditelji dogovorili o ustanovitvi koalicije, ki bo Ukrajini dala rakete in bombe srednjega in dolgega dosega. Najbolj presenetljiv del govora pa je bil tisti, kjer je povedal, da ni “nobenega soglasja” o napotitvi zahodnih enot v Ukrajino, a da “ničesar ne bi smeli izključiti”.
To je prvi primer voditelja večje evropske velesile, ki je javno govoril o tem, da bi se Natovi vojaki spopadli neposredno z ruskim okupatorjem v Ukrajini in tako napadeni državi pomagali izviti se iz krempljev ruskega medveda.
Tisti, ki vedo, kako operira Putin, so govor pozdravili, saj je najboljše zdravilo za obvladovanje ruske kolonialne težnje le prikaz moči in pripravljenosti, da se ta moč uporabi. A na drugi strani Macron eno govori, drugo pa dela.
Že od začetka vojne je bil retorično močan na področju nudenja brezkompromisne napadeni Ukrajini. A žal tega ni podkrepil v resničnem svetu, z dejanskimi ukrepi – torej s pošiljanjem orožja.
Macron na začetku vojne preveč naklonjen Putinu
V prvih dneh vojne je Macron vztrajal, da ruskega predsednika Vladimirja Putina ne bi smeli ponižati, in predlagal, da si Moskva zasluži “varnostna jamstva”, kar je razjezilo Kijev, baltske države in srednjeevropske vlade. Francoski voditelj se je od takrat popravil tako, da je podprl pristopne pristope Ukrajine k EU in Natu – in poslal križarke dolgega dosega SCALP-EG, še preden so se ZDA strinjale, da pošljejo lastne rakete ATACMS.
Po podatkih inštituta Kiel, ki prikazuje vojaško pomoč Ukrajini do 31. julija lani, Francija zaostaja za številnimi državami EU z obveznostjo 533 milijonov evrov – komaj 0,02 odstotka BDP. Za primerjavo: Nemčija je poslala 17 milijard evrov vojaške pomoči ali 0,4 odstotka BDP, Velika Britanija pa 6,6 milijarde evrov ali 0,23 odstotka BDP. Francija je celo za Litvo z 2,8 milijona prebivalcev, ki je v Ukrajino poslala 715 milijonov evrov vojaške opreme ali 1,4 odstotka svojega BDP. Vendar francoski zakonodajalci izpodbijajo metodologijo inštituta. Ocenjujejo, da francoska podpora dejansko znaša 3,2 milijarde evrov.
Inštitut Kiel “ne upošteva dogajanja na terenu, ampak raje poudarja učinke napovedi,” je trdil Royer-Perreaut. Dejal je, da velikim izjavam politikov ne sledijo vedno dejanske dobave ukrajinski vojski, metodologija pa ne kvantificira negativnega vpliva morebitne okvarjene opreme, poslane na bojišče. Tudi druge metodologije naj bi bile napačne, je dejal. Razvrstitve, ki temeljijo na obsegu pomoči glede na tonažo, ne vključujejo usposabljanja in obveščevalnih podatkov, tiste, ki se zanašajo na satelitske posnetke opreme, ki je dejansko na tleh, pa niso izčrpne.
Po poročilu parlamenta je Pariz poslal 1,7 milijarde evrov vojaške opreme in porabil dodatnih 300 milijonov evrov za urjenje ukrajinskih vojakov v taboriščih v Franciji in na Poljskem. Zakonodajalci so dodali posebni sklad v višini 200 milijonov evrov in francoski prispevek v višini milijarde evrov v Evropski mirovni sklad, da bi dosegli številko 3,2 milijarde evrov.
Francija ni del F-16 koalicije
Francija ni v koaliciji, ki bo zagotovile bojna letala, za katera Ukrajina trdi, da so nujno potrebna za nadzor neba nad bojiščem.
Nizozemska, Danska in Belgija podarjajo lovce F-16, izdelane v ZDA, medtem ko Švedi nameravajo podariti nekaj reaktivnih letal Saab JAS 39 Gripen, saj jih po vstopu v Nato ne bodo več potrebovali; srednjeevropske države, kot sta Poljska in Slovaška, so že predale svoje flote MiG-29 iz sovjetskih časov.
Francosko letalstvo uporablja lovce francoske izdelave Mirage in Rafale, ki pa Ukrajini niso na voljo; Združeno kraljestvo, ki leti z lovci Typhoon in F-35 Lightning, prav tako ne daje letal Kijevu.
Pariz bi z Ukrajino raje trgoval, namesto da bi orožje pošiljal brezplačno
Pariz pravi, da je zavezan dolgoročno podpirati Ukrajino, vendar se želi preusmeriti od donacij orožja k poslom med Ukrajino in francosko obrambno industrijo, da zagotovi, da se njegove zaloge ne izčrpajo.
Oktobra lani je francosko ministrstvo za oborožene sile objavilo 16 novih orožarskih poslov vključno s še šestimi samohodnimi havbicami Caesar poleg 18 že podarjenih, Pariz pa je Ukrajini podaril še 12 od KNDS, francosko-nemškega podjetja, ki izdeluje sistemi. V prihodnosti pa bi Francozi kakšen kos orožja Ukrajincem radi tudi prodali.
Macronova dvojna igra
Videti je, kot da Macron še vedno igra dvojno igro – na eni strani nudi retorično podporo Ukrajini, medtem pa pošilja manj orožja kot druge zaveznice, prav tako je že večkrat namignil, da se je s Putinom še vedno treba pogovarjati, pri čemer pa je eden redkih, če zanemarimo slovensko “feministično” zunanjo politiko. Morda ga tudi zato zavezniki ne jemljejo dovolj resno – druge države EU in tudi ZDA so namreč strahopetno hitele Rusiji pojasnjevati, da niso v vojni z njo (čeprav je zdaj že jasno, da je Rusija v vojni s celotnim zahodnim svetom).
Zahodni zavezniki se namreč zavedajo, da Francija eno govori, drugo pa dela in morda po tihem računa, da bo v bodočem bipolarnem svetu, ki bo zopet razdeljen na avtoritaren in svoboden del, hotela trgovati tudi z avtoritarno osjo Rusija-Kitajska-Iran. Veliki francoski industrijski igralci, kot so Renault, Airbus, Snecma, Stellantis in Total so že večkrat pokazali pripravljenost sodelovanja z avtokracijami v imenu poslovnega uspeha.
Macronu pritrjujeta Kaja Kallas in Landsbergis
Estonska premierka Kaja Kallas je izjavila, da zahodni voditelji ne bi smeli izključiti možnosti uvedbe kopenskih enot v Ukrajino in tako podprla Macronovo izjavo.
Kallasova je dejala še, da morajo voditelji za zaprtimi vrati razpravljati o vseh možnostih, vključno s tem, kaj je še mogoče storiti za pomoč Ukrajini.
“Mislim, da so to tudi signali, ki jih pošiljamo Rusiji, da ne izključujemo različnih stvari,” je Kallas povedal za POLITICO’s Power Play podcast. “Ker so vse države razumele, da moramo narediti vse, da Ukrajina zmaga in Rusija izgubi to vojno.”
Medtem ko je večina drugih držav EU izključila napotitev vojakov v Ukrajino – vključno z glavnimi akterji, kot so Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA – je litovski zunanji minister Gabrielius Landsbergis v sredo dejal, da je hvaležen za razpravo, ki jo je sprožil Macron, in dodal, da “ničesar ni mogoče izključiti in nobene možnosti ni mogoče takoj zavrniti.”
I. K.