“Sledeč prispevku o Janševi tožbi zaradi Patrie se čutim dolžnega podati nekaj pojasnil,” je zapisal nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić, katerega zapis v nadaljevanju objavljamo v celoti. “Janezu Janši je potrebno sporočiti, da bo pri stanju sodstva, kakršno je, izgubil prav vsako kazensko ali civilno zadevo, za karkoli bo šlo,” je med drugim opozoril in nekdanjemu premierju svetoval, naj tožbo umakne – da ne bo plačeval desettisoče evrov sodnih stroškov sistemu, zasnovanemu, da bi služili od ljudi, ki zmotno verjamejo, da je pravico mogoče doseči.
Da pravna država v Sloveniji več ne obstaja – ne more biti dvoma. Kljub velikemu številu poštenih, korektnih sodb je sodstvo kot celota podaljšek globoke države, Okrožno sodišče v Kranju pa osrednje pri zlorabah sodstva in prava. S tega sodišča je na kazenski oddelek Višjega sodišča v Ljubljani prispelo desetine, ne najdem drugega izraza kot pravamorilcev (UDBAšev, KOSovcev, podkupljencev, konkubin, plačancev), ki so uničili kredibiliteto Višjega sodišča v Ljubljani, ga amoralizirali do skrajnih meja. Na lastni koži sem to sodrgo prenašal nekaj desetletij, pa trdim, da Janez Janša na kranjskem in ljubljanskem sodišču ne more uspeti. Moral bi nujno doseči prenos sojenja iz te greznice drugam, čeprav so žal tudi preostala sodišča vedno bolj podobna kranjskemu.
Prebral sem sprenevedanja odvetnika Mihe Kuniča, ki ga je Jože Hribernik označil za nemoralneža; tedaj je Kunič stisnil rep med noge, Hribernika ni ovadil za razžalitev ali podal izjave, čeprav tekom sojenja ni zapiral ust. Dodam lahko le, da je spoštovani Hribernik pri Kuničevi karakterizaciji uporabil mil izraz. Ta isti Kunič je zoper mene vložil kazensko ovadbo med samim sojenjem, zaradi krivičnega sojenja (288. člen KZ-1), zaradi očitka, da “sodnik pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost.” Če so citati iz Demokracije točni, sedaj ta isti navaja: “Janševo tožbo razumem kot poskus pritiska na delovanje sodišč. Vsakdo, ki pozna pravo, sodno prakso, ustavo in mednarodne konvencije, mu je jasno, da s takim zahtevkom ne more uspeti.” Zanimivo bi bilo slišati, v čem je razlika med njegovo kazensko ovadbo in Janševo odškodninsko terjatvijo?! Zakaj sme kazensko odgovarjati sodnik, ki bi naj pri vodenju sodnega postopka zavestno kršil zakon, ne smejo pa civilno odgovarjati državna tožilka ali sodniki, ki bi naj pri vodenju sodnega postopka zavestno kršili zakon? Janez Janša namreč toženim ne očita zmotne tožilske ali sodne konkluzije, temveč jim očita celoto dejavnosti med procesom Patria, ki kažejo na zlorabe tipa medsebojnega dogovarjanja, usklajevanja med sojenjem, nesklepčnost obtožbe, posega v pravico do obrambe in ostalega mafijašenja.
K temu bi dodal, da je bila v zadevo v vseh fazah postopanja vključena oseba brez potrebnih formalnih kvalifikacij. Na podlagi česa je Kuniču jasno, da se “s takšnim zahtevkom” ne more uspeti? Vrli pravnik ne ve, da je 12 sodnikov na Slovaškem zaradi sorodnih aktivnosti končalo v zaporu, ter da so razne države plačale več milijonov kazni zaradi “intentional judical injuries”, kar so kasneje restituirali od kršiteljev. Nadalje, če Janševo tožbo post festum razume kot poskus pritiska na delovanje sodišč, kako razume lastno kazensko ovadbo zoper mene, podano še med sojenjem? Pritisk na delovanje sodišč z odškodninsko tožbo po poteku celega leta dni od konca postopka razume kot pritisk; podajanje kazenske ovadbe, izločitev sodnika in sodnega izvedenca, destrukcijo z nenehnim seganjem v besedo, zaničevanje sodnikovega položaja, delitev vlog z državno tožilko, pritiske na predsednika sodišča … pa razume kot zakonito obrambo? O tempora, o mores!
Emil Zakonjšek lamentira, da bi šlo z dosoditvijo odškodnine zoper sodnike in državno tožilko za nevaren precedens. Namesto sodnikov in tožilk mora odgovarjati država, tudi če bi tožilki in sodnikom pripisali odškodninsko odgovornost, kajti pri odločanju jim pripada imuniteta. Njegova napačna materialnopravna odločitev ne more pomeniti odškodninske odgovornosti, temveč za morebitne sodne zmote odgovarja država. Drugače ni mogoče zagotoviti neodvisnosti sodstva, ki je temelj pravne države. Torej, pravnik, ki je moral zapustiti sodniške vrste zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic, ki je zastopal politike levega pola, opravljal funkcije v Odvetniški zbornici, sedaj pa skoraj desetletje vedri in oblači v sodnem svetu – pametuje o sodniški imuniteti, mene pa je še predlani serijsko pošiljal v kazenske postopke, predlagajoč odvzem?! Česa bolj bednega, pritlešnega, odurnega si ni možno predstavljati. Kje je bil branitelj sodniške imunitete, ko so mi med sojenjem odirali kožo? Kako, da je na podlagi zgolj petih stavkov iz poročila predsednika sodišča zaključil, da je bila moja razlaga procesnega obnašanja (to je divjanja) nestrokovna ter da je bilo obnašanje (zdivjanih) strank skladno procesnim upravičenjem? Kakšno pravico ima človek te vrste pametovati o neodvisnosti sodstva?
Splošno znano je, da je leta zlorabljal in verjetno še vedno zlorablja vpliv, med drugim glede kadrovanja. Pol leta je lobiral za sodnico, ki je bila med drugim zalotena pri nudenju spolnih zadovoljstev določenemu odvetniku med delovnim časom v prostorih sodišča, soba št. 10, pritličje levo!? S kakšno moralno digniteto si upa spregovoriti karkoli o ugledu? Ter kakšen pritisk in pritisk na kaj predstavlja vtoževanje denarnega zneska od tistih, ki so (sledeč obtožbi) zlorabili oblast, se kot huliganska druščina zarotnikov dobivali v neformalnih vzdušjih, da bi na vsak način dosegli politično likvidacijo? Ali ima Zakonjšek v mislih, da bi bila nezakonita obsodba, ki bi takšnim naložila plačilo, ali mora za to vrsto aktivnosti plačevati država? Kajti ta isti Zakonjšek je nedavno ugotovil, da predstavlja kršenje svobode sojenja omogočiti na 25 let zapora obsojenemu pravico do aktivne obrambe. Če je Zakonjšek usmerjen v zaščito sodnikov in sodstva, mi ni jasno, zakaj je v mojem primeru vsakič dovolil, da se mi kazensko sodi zaradi načina vodenja kazenskega postopka in reakcij na pritiske? Ali je pogrom nad sodnikom tedaj predstavljal dovoljen precedens, sedaj pa več ne? In kdaj se bo ta vrli pravnik naučil, kaj precedens sploh je, ter da v slovenskem pravu precedensov ni? Kdaj se bo predsednik sodnega sveta naučil tistega, kar mora obvladati vsak študent, da v pogojih proste, neformalizirane presoje dokazov ne obstaja formalna dokazna napotitev na odločbo v drugem sojenju, temveč sodišče ustvarja pravno prakso z vsako sodbo posebej?
Zvjezdan Radonjić