Na desetine policijskih ekip po vsej Nemčiji je v torek vdrlo v domove v usklajeni akciji. Državna policija ni iskala drog ali orožja, iskala je ljudi, osumljene objavljanja t. i. sovražnega govora na spletu. V Nemčiji je to lahko kaznivo dejanje, kazen za večkratne kršitelje pa lahko vključuje zaporno kazen.
Nemčija s svojo tako imenovano “Facebook policijo” dokazuje, da se vse bolj spreminja v orwellovsko distopijo, kjer je svoboda govora le mrtva črka na papirju. Nedavna razkritja kažejo, da se v Nemčiji ljudje soočajo s kazenskimi pregoni, visokimi globami in celo zaporom zgolj zaradi izraženih mnenj na spletu.
“Ura je 6.01, v torek zjutraj, in bili smo z državno policijo, ko so preiskali to stanovanje v severozahodni Nemčiji. V notranjosti je šest oboroženih policistov preiskalo dom osumljenca, nato pa mu zaseglo prenosni računalnik in mobilni telefon,” so dejali novinarji oddaje 60 minut, piše CBS. “Tožilci pravijo, da je bila ta elektronika morda uporabljena za storitev kaznivega dejanja. Zločin? Objava “rasistične” karikature na spletu.” V istem času se je po vsej Nemčiji odvilo več kot 50 podobnih racij. Del tega, kar pravijo tožilci, je usklajeno prizadevanje za zajezitev spletnega sovražnega govora v Nemčiji. Nemški tožilci pravijo, da njihova zakonodaja prepoveduje govor, ki bi lahko spodbujal sovraštvo ali pa se šteje za žaljivega. A kdo določa, kaj je “sovražno”?
“60 minut se pridružuje nemški policiji, ko opravi racijo na domu moškega, ker je na spletu delil “rasistično” risanko. J. D. Vance je imel glede Nemčije 100-odstotno prav in norčije v medijih so se delale, kot da je nor. 60 minut: “Ali je žalitev ljudi na spletu kaznivo?” Nemški tožilci: “Da.” 60 minut: “Ali nekdo stori kaznivo dejanje, če ponovno objavi laž?” Nemški tožilci: “Da,” je ob videoposnetku oddaje zapisal uporabnik X.
NEW: 60 Minutes joins German police as they raid a man’s home for sharing a “racist” cartoon online.
JD Vance was 100% right about Germany and the buffoons in the media acted like he was crazy.
60 Minutes: “Is it a crime to insult people online?”
German prosectors: “Yes”
60… pic.twitter.com/DXnbAq2M3d
— Collin Rugg (@CollinRugg) February 17, 2025
Gre za kaznovanje spletnih komentarjev, vključno z “žalitvami”, katerih definicija je vse bolj ohlapna in subjektivna. Tako je možno, da se uporabniki znajdejo v preiskavi in ostanejo brez telefona zgolj zaradi neprimernega tvita. Policija in preiskovalne enote aktivno nadzirajo splet in preganjajo tiste, ki “napačno” komentirajo politiko ali javne osebnosti. Primer Andyja Groteja, ki je sprožil policijsko racijo, ker so ga označili s preprostim izrazom “pimmel” (kar v prevodu pomeni moški spolni organ), jasno dokazuje absurdnost in pretiranost sistema.
Spomnimo na pomembno zadevo, na katero je opozoril pravni strokovnjak Boštjan M. Zupančič že pred časom. Na X je zapisal, da “sovražni govor” kot pravni termin ne obstaja. V oddaji je nadalje pojasnil, da je to t. i. “hate speech”, ki ga kot floskulo navajajo levičarji, in “vsi v isti sapi govorijo o človekovih pravicah, ampak po judikaturi evropskega sodišča je vztrajno od primera Handyside veljala doktrina, da je treba govoru – sovražnemu ali ne – dati najbolj odprta vrata.
In ta ideja o psu čuvaju izhaja iz tega, pes čuvaj je tisti, ki napada etablirano oblast in brani demokracijo pred oblastjo, saj demokracija druge obrambe pred oblastjo ne rabi. V Strasbourgu je tako vedno tožena država kot nosilec oblasti. Sovražni govor je lahko bolj sovražni ali manj sovražni, je pa tudi v kazenskem zakoniku. 297. člen KZ govori o nestrpnosti, o govoru itd. Ampak ta ni kazniv, tudi po popolnoma korektnih navodilih vrhovnega javnega tožilstva, če ne ogroža javnega reda in miru,” je pojasnil Zupančič.
Tolmačenje teh omejitev je del dela dr. Matthäusa Finka, Svenje Meininghaus in Franka Michaela Laueja, nekaj državnih tožilcev, ki so zadolženi za nadzor strogih nemških zakonov o sovražnem govoru na spletu. Vse to postavlja ključno vprašanje, kje je meja med preprečevanjem nasilja in neposredno cenzuro? Pod pretvezo “zaščite demokracije” se v resnici izvaja represija, ki ima prav nasproten učinek – ljudje se bojijo izražati svoje mnenje, saj jih lahko zaradi enega napačnega klika doleti obsodba. Svoboda govora pomeni, da imajo ljudje pravico izražati svoja mnenja – tudi če so ta neprijetna ali provokativna. Ko oblast začne zapirati ljudi zaradi njihovih besed, smo že globoko v sistemu, ki bolj spominja na totalitarne režime kot pa na demokratično družbo.
Evropska unija gre še korak dlje, saj s svojo zakonodajo od družbenih omrežij zahteva, da odstranijo “škodljive” vsebine, pri čemer sama odloča, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Elon Musk je upravičeno opozoril, da gre pri tem za poskus cenzure in uničevanja demokratičnega diskurza. Svoboda govora – ne glede na to, kako neprijetna je včasih – je temelj demokracije, in ko država začne določati, kaj je dovoljena resnica, se znajdemo v svetu, kjer lahko oblast popolnoma nadzoruje informacijski prostor.
Kdo bo naslednji? Kje se bo končalo? Zgodovina nas uči, da v primerih, ko oblast začne omejevati svobodo govora, sledijo še druge oblike represije. Če danes dovolimo zapiranje zaradi spletnih komentarjev, bo jutri normalizirano zapiranje zaradi političnega prepričanja. Nemčija s svojo digitalno inkvizicijo postavlja nevaren precedens za celotno Evropo in svet. Svoboda govora ni privilegij, temveč pravica, ki jo je treba braniti pred vsakim poskusom njene omejitve.
A. H.