Včasih se mora pojaviti tujec, ki domačinom pove neprijetno resnico; se pravi, da jim reče tisto, česar ne želijo slišati, čeprav se tega morda vsaj potihoma zavedajo. Na ta način jih prisili, da se nehajo pretvarjati in se soočijo z realnim stanjem.
To se je zgodilo nedavno na münchenski varnostni konferenci. Tam je ameriški podpredsednik J. D. Vance “šokiral” navzočo evropsko politično-diplomatsko elito z besedami, ki so bile do stanja na stari celini, predvsem pa do ravnanj njenih političnih odločevalcev precej neprizanesljive. Dejal je namreč, da glavne grožnje za Evropo ne predstavljajo ne Rusija ne Kitajska in ne katera koli zunanja sila, ampak da grožnja prihaja od znotraj. Evropa ima napačne politične prioritete, izvaja škodljive politike, in kar je še posebej problematično, odmika se od nekaterih temeljnih vrednot in načel. To se še posebej kaže v zvezi s svobodo izražanja, kjer obstajajo (ne)prikrite težnje po omejevanju svobode izražanja v imenu nekakšne politične korektnosti in boja proti dezinformacijam. Vance je kritično pogledal tudi na stanje v svoji lastni državi, saj je priznal, da so nekatere od najhujših ideoloških norosti prišle z zahodne strani Atlantika. A sedaj je tam “nova metla”. In Evropa, ki uvaja cenzuro in izloča vse, ki ne sledijo “pravi” ideološki liniji, ne more biti zaveznica Trumpovi Ameriki.
Odzivi evropske politike in dominantnih medijev so bili kombinacija začudenosti, užaljenosti in ogorčenja, češ, kako si nam ta ameriški “kavboj” drzne pri nas doma “brali levite”; da se v odnosih med zavezniki kaj takšnega ne spodobi. Nastop Vancea res ni bil ravno diplomatski. Vendar pa je dobro tudi na mednarodnem političnem parketu slišati kaj bolj neposrednega, brez običajnega vsebinsko praznega leporečenja.
Najbolj povedna ilustracija stanja duha je bila reakcija predsednika omenjene konference, nemškega diplomata Christopha Heusgena, saj se je (dobesedno) razjokal zaradi tega, ker je Vance “grdo govoril” o evropskem političnem establišmentu. Potem pa se je pridušal, da mora Evropa pokazati več moči. Le kako ob takšnih mevžastih predstavnikih? Poleg tega je bil ta človek dolga leta glavni svetovalec kanclerke Angele Merkel za zunanjo in varnostno politiko. Kot takšen je seveda soodgovoren za klavrno stanje evropske politike.
Kljub vsemu razburjenju pa ameriški podpredsednik v Münchnu ni povedal nič kaj zelo novega, nič takšnega, česar ne bi bil povedal že kdo pred njim. Na notranje blokade, ki zavirajo razvoj Evrope ali celo slabijo njen položaj v svetu in spodkopavajo blaginjo njenih državljanov, s(m)o mnogi že večkrat opozarjali v svojih javnih izjavah in zapisih. A nekaj povsem drugega je, če “nalije čistega vina” drugi človek najpomembnejše države na svetu.
Šibkost Evrope
Seveda je tudi Vanceovemu govoru mogoče pripisati ideološkost. In predvsem dvojna merila. Tako očita evropski politiki poskuse omejevanja svobode izražanja, medtem ko niti z besedo ne omeni stanja v Putinovi Rusiji, s katero je njegova administracija očitno pripravljena sodelovati, čeprav tam sistematično izvajajo cenzuro in preprečujejo javno kritiko režima. Podobno se spreneveda predsednik Donald Trump, ki ukrajinskega voditelja imenuje “diktator”, ker ni razpisal rednih volitev (čeprav za to odločitev obstajajo objektivni razlogi), nima pa težav s Putinom, ki je dejansko samodržec, ki preganja opozicijo, zapira svoje nasprotnike (nekateri potem “čudežno” umrejo) in zmaguje na volitvah, ki so navadna farsa. Obstaja nevarnost, da bo z njim sklepal nenačelne dogovore, tudi v smislu končanja vojne v Ukrajini na škodo Ukrajincev.
A to, da so razlogi za šibkost Evrope predvsem znotraj nje same, povsem drži. Zato bo morala sama poskrbeti, da se postavi na lastne noge. Zato je nujno, da se znebi škodljivih politik in politikov, ki ji to onemogočajo.
Dr. Matevž Tomšič