“Danes je bizarna jugonostalgija postala mainstream, zato si tudi @delo te žalitve za zdrav razum upa objaviti,” je na X komentiral politični analitik Mitja Iršič. Zapis se nanaša na objavo prispevka o avtorici, ki meni, da so “v Jugoslaviji živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno”.
Več časa kot mine od razpada Jugoslavije, bolj obarvani se zdijo spomini generacije, ki je zrasla pod taktirko komunističnega režima. S tem in z objavo Dela v mislih je napočil čas, da določena dejstva, ki se počasi pozabljajo in izkrivljajo, vrnemo nazaj pod drobnogled.
“Še 15 let nazaj bi se takšnim dekletom letnik 1982 smejali,” je prepričan Iršič, ki posredno dodaja, da bo vsiljevanje takih trditev povzročilo le to, da se bo “levica normalnim ljudem še bolj priskutila.”
Še 15 let nazaj bi se takšnim dekletom letnik 1982 smejali. Danes je bizarna jugonostalgija postala mainstream, zato si tudi @delo te žalitve za zdrav razum upa objaviti. Ampak bolj bodo drkali s tem, bolj se bo normalnim ljudem priskutila levica. https://t.co/ANKvHAdkF7
— Mitja Irsic (@MitjaIrsic) February 6, 2025
V jugoslovanskem šolskem sistemu je bilo ideološko vplivanje na učence neizogibno pri vseh predmetih. Poleg tega so obstajali še specifični predmeti, kot so “Marksizem, Teorija in praksa socialističnega samoupravljanja, Obramba in zaščita,” ki so dodatno utrjevali propagando, hkrati je bil izobraževalni sistem prežet s sovraštvom, ki si ga današnja mladina težko predstavlja.
Čeprav v tistih časih ni bilo interneta, vplivnežev ali pop kulture, to ne pomeni, da so imeli mladi več svobode. Ravno nasprotno – večina medijskih vsebin je bila močno obarvana z ideologijo. Otroci so že od malih nog poslušali o partiji, kongresih, konferencah in spremljali prenose raznih štafet.
Kolektivizem, uniformnost in ideološka enotnost
V nasprotju z današnjim političnim pluralizmom v Jugoslaviji ni bilo možnosti svobodnega združevanja. Danes pogosto slišimo očitke, da so mladi preveč razvajeni, kar je v nekaterih primerih res. Vendar idealizirati vzgojo v Jugoslaviji ni smiselno. Posameznik v tem sistemu ni imel nobene vrednosti zunaj kolektiva, saj je bil zgolj kolesje v stroju. Individualnost ni bila zaželena, fizično kaznovanje v šolah pa je bilo nekaj povsem običajnega.
Čeprav se danes veliko govori o nestrpnosti in pomanjkanju tolerance, nostalgija po “dobri stari Jugi” prikriva mnoga sovraštva, ki je bilo takrat zgolj potlačeno. Med pripadniki “bratskih narodov Jugoslavije” je vladala napetost, medtem ko je bilo odkrito zaničevanje drugih skupin, kot so “šiptarji”, “švabi” in “boržuazija”, nekaj povsem običajnega.
Pomanjkanje osnovnih dobrin
Res je, da v Jugoslaviji ni bilo iPhonov in tablic, vendar je bilo stanje še veliko slabše – pogosto je primanjkovalo tudi osnovnih dobrin. Na primer, dolgo časa ni bilo mogoče kupiti niti navadne čokolade, saj je plansko gospodarstvo ocenilo, da je kakavovec predrag. Namesto tega so bile na voljo le sladkorne tablice vprašljive kakovosti.
“Predstavljajte si, da mora mama čakati v vrsti, da kupi pralni prašek in opere oblačila, predstavljajte si očeta, ki se odpravi v Trst, da bi kupil navadno kavo, ob tem pa mora paziti na datum zaradi omejitev goriva,” se glasi zapis na Liberalu. Jugoslavija je bila daleč od idealizirane podobe, ki jo pogosto slikajo jugonostalgiki. Namesto pravljice o blagostanju je bilo življenje v tej državi veliko bližje Orwellovi distopiji iz romana 1984.
Omembe vredno je tudi dejstvo, da je po padcu Berlinskega zidu ogromno profesorjev, ki je poučevalo marksizem, ostalo brez službe, nekateri so po tem “spregledali”. Celo najbolj znan hrvaški spreobrnjenec, ki je prestopil iz marksističnega v nacionalistični tabor, Zdravko Tomac meni, da gre za prevaro, piše hrvaški Tportal. Tomac, ki je nekoč sodeloval z Edvardom Kardeljem, je priznal, da je bil Marx zanj v mladosti ‘odkritje’. Predvsem misel, da je treba svet ne le interpretirati, ampak tudi spreminjati. “Zato sem se odločil pisati knjige o samoupravljanju,” pravi. “Dobil sem priložnost delati s Kardeljem, poslušati vizije novega sveta …” Tomac meni, da je največja zmota današnjega marksizma ideja, da je boljšo družbo mogoče doseči z nasilnim strmoglavljenjem kapitalizma.
“Obstaja še ena napačna predpostavka – da je kolektiv pomembnejši od posameznika, da partija določa, kaj je dobro in kaj zlo,” je dejal. “To ukinja svobodo misli, ne samo svobodo izražanja.” Tomac je dodal, da je videl “moč komunistične ideje” in razume, zakaj je, kot pravi, veliko poštenih ljudi sprejelo “to prevaro”.
Zato tisti, ki so najlepša – predvsem brezskrbno mladost – svojega življenja preživeli v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja, skoraj razumljivo pravijo, da jim je bilo v nekdanji državi bolje kot danes.
Se pa, kot pravi avtor v prej omenjenem mediju, “motijo, ko za današnje težave krivijo spremembo družbenoekonomskega sistema in pravijo, da je bilo v socializmu bolje.” Za slabo stanje v Sloveniji ni kriv kapitalizem, bolj pomanjkanje le-tega. Vse gospodarske težave, ki so se začele z nepotizmom, nadaljevale s favoriziranjem in korupcijo, nato s predstečajnimi poravnavami, zdaj pa z izsiljevanjem določenih zasebnih podjetij na račun davkoplačevalcev – so nastale z državnim intervencionizmom. Natančneje, gre za nadaljevanje socialistične politike.
T. B.