Kljub devetdesetim letom grof Nikolaj Tolstoj še vedno raziskuje povojne poboje protikomunistov in britansko vlogo v teh zločinih. Ustavili ga niso ne zarota molka ne sodno preganjanje in ne bankrot, v katerega so ga potisnili varuhi krivcev.
Predpretekli četrtek je v prostorih Muzeja VSO potekal pogovor z grofom Nikolajem Tolstojem, znanim raziskovalcem povojnih pobojev. Grof Tolstoj, pranečak slovitega ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja, je avtor številnih knjig, v katerih opisuje povojne poboje pripadnikov ruskih, kozaških, hrvaških, slovenskih in drugih protikomunističnih sil (in tudi nekaterih civilistov), ki so jih Britanci maja 1945 deloma s silo in deloma s prevaro razorožene izročili v roke sovjetskih ali jugoslovanskih komunističnih klavcev.
Raziskovalec povojnih pobojev
Grof Nikolaj Tolstoj s polnim imenom Nikolaj Dimitrijevič Tolstoj Miloslavski se je rodil 23. junija 1935 v Londonu. Njegov oče je bil ruski aristokrat, ki je emigriral zaradi boljševiške revolucije, mati pa Britanka. Krščen je bil v pravoslavni veri in bil v otroštvu deležen “ruske vzgoje”, saj se je redno gibal v krogu ruskih političnih emigrantov in obiskoval verske obrede v ruski pravoslavni cerkvi. To navado je ohranil tudi potem, ko sta se njegova oče in mama ločila in se je slednja znova poročila s pisateljem Patrickom O’Brianom. Tolstoj se je z očimom dobro razumel in napisal tudi njegovo biografijo.
Šolal se je na zasebni srednji šoli Wellington College, obiskoval vojaško akademijo Sandhurst, nato pa tudi univerzo Trinity College v Dublinu. Uveljavil se je kot zgodovinar in pisec več del o keltski kulturi, ob koncu sedemdesetih let pa se je posvetil raziskavam “repatriacij”, tj. prisilnega vračanja protikomunistov v roke komunistov in s tem v trpljenje in smrt. Napisal je več knjig na to temo, zadnja je izšla leta 2021; v Demokraciji smo ob tem opravili tudi intervju z njim.
Grof je poročen in je oče štirih otrok. Je glava rodbine Tolstoj, v javnem življenju pa deluje kot kancler mednarodne monarhistične lige.
Tolstoj pravi, da se je za usode vrnjenih protikomunistov začel zanimati že v petdesetih letih. Ker se je, kot smo že omenili, gibal tudi v krogu ruskih emigrantov, je spoznal ljudi, ki so emigrirali ob koncu druge svetovne vojne. Ti so povedali, da so britanski vojaki izročili na sto tisoče protikomunistov v roke sovjetov. Nato je slišal podobne zgodbe tudi iz hrvaških, slovenskih in srbskih emigrantskih krogov, slišal je zgodbe o pobojih na Poljskem in ta tema ga je začela zanimati. Slednje predvsem zato, ker o tem, še posebej o britanski povezanosti z izročitvami, v britanski javnosti ni bilo mogoče slišati ničesar. Pozneje je spoznal, da je celo bolj kot za varovanje ugleda britanske vojske šlo za varovanje posameznikov, ki so bili v to umazano zgodbo vpleteni. Posameznikov, ki so si pozneje ustvarili dobre kariere v poslovnem svetu in tudi politiki. Kako močna je zarota molka, povezana s temi izročitvami, je grof Tolstoj spoznal na lastni koži.
Minister in poboji
Po prvi knjigi o povojih pobojih z naslovom Žrtve Jalte, v kateri je obdelal izročitve sovjetskih državljanov v Stalinove roke, in drugi knjigi z naslovom Stalinova tajna vojna, ki se nanaša na sovjetske obveščevalce na Zahodu, je leta 1986 sledila tretja knjiga z naslovom Minister in poboji. Ta je dvignila veliko prahu. V njej je Tolstoj obdelal izročitev kozakov, pa tudi Hrvatov, Slovencev in Srbov, v roke komunistom, ki je potekala maja 1945. Za krivca je imenoval Harolda Macmillana, tedanjega britanskega ministra za Sredozemlje, in brigadirja Tobyja Lowa, tedanjega načelnika 5. štaba britanskega korpusa, ki je okupiral Koroško, kamor se je zatekla večina jugoslovanskih protikomunistov in kozakov.
Pravzaprav Low in njegov nadrejeni, tj. general Charles Keightley, večini hrvaških beguncev, okoli 200.000 osebam torej, sploh nista dovolila, da prestopijo avstrijsko mejo, v naslednjih dveh dneh pa so vrnili še tiste Hrvate, ki so mejo že prešli. Sledila je predaja kozakov, tako vojakov kot tudi civilistov, nato predaja srbskih in črnogorskih protikomunistov, ki so bili na Koroškem, nazadnje pa še predaja slovenskih domobrancev. Slovenske civilne begunce je obvaroval glavni zavezniški vojaški poveljnik za Sredozemlje, in sicer feldmaršal Harold Alexander, ki je osebno ukazal, naj se izročanje protikomunistov takoj ustavi.
Tolstoj v svoji tedanji knjigi in tudi v poznejših delih izpostavlja, da je bila zavezniška politika v navezavi na protikomunistične begunce − oborožene in civiliste − enotna. Treba jih je bilo namestiti in jih pozneje premestiti na mesto, ki naj bi ga določili pozneje, a najvišji politiki so bili daleč, tudi feldmaršal Alexander je bil prav tedaj odsoten. Macmillan in Low sta se odločila, da bosta delovala po svoji presoji.
Očitno se je general Keightley kot poklicni vojak odločil, da se v politične spletke ne bo vmešaval, in je vede zamižal ter svojemu podrejenemu dovolil, da izpelje vso stvar, kakor ve in zna. Low, ki se je tedaj že pripravljal na politično kariero (dva meseca pozneje je bil izvoljen v parlament), pa je v dogovoru z Macmillanom, ki je bil tedaj eden izmed najvplivnejših politikov v konservativni stranki, zadevo izpeljal do konca.
Zarota molka
Tako Macmillan kot Low sta nato ustvarila ugledni karieri. Macmillan je šel vse do vrha, saj je bil dve leti predsednik britanske vlade, nato pa povišan v grofa Stocktona. Low je postal minister, pozneje so ga povišali v barona Aldingtona, poleg politične pa je ustvaril tudi kariero v poslovnem svetu.
Ko je knjiga izšla, je Aldington tožil Tolstoja zaradi klevete (Macmillan je medtem že umrl) in zahteval velikansko odškodnino. Namen je bil uničenje Tolstoja in grožnja vsem, ki bi si v prihodnje drznili kopati po tej zamolčani temi.
Mreža političnih prijateljev in varuhov je dobro delovala. Pojavili so se “ugledni” zgodovinarji, ki so branili Aldingtona, nekateri drugi, ki so sprva zagovarjali Tolstoja, so nenadoma “spregledali” in spremenili mnenje, dokumente z obrambnega ministrstva so čudežno založili oziroma do njih ni bilo mogoče priti. Aldington je lagal in zatrjeval, da ga tedaj sploh ni bilo na Koroškem, ob drugi priložnosti pa dejal, da je samo izpolnjeval navodila in da je dobil zagotovila, da bodo z ujetniki ravnali skladno z mednarodnimi konvencijami. Sodnik, ki je vodil proces, je bil član istega kluba kot Aldington. Na koncu so Tolstoja obsodili na plačilo 1,5 milijona funtov, kar ga je finančno uničilo, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice deset let pozneje delno razveljavilo razsodbo in krepko zmanjšalo odškodnino.
Krivec se ni nikoli pokesal
Tolstoja, ki so mu prijatelji pomagali plačati odškodnino, razsodba ni prestrašila in je nadalje raziskoval. Pozneje je napisal izpopolnjeno različico knjige z naslovom Minister in poboji, v kateri je Harolda Macmillana obtožil, da je imel pri “repatriacijah” veliko večjo vlogo, kot mu jo je pripisal v prvi knjigi. Slednje je bilo povezano z dokumenti, ki jih je zbral v zadnjih letih – deloma je šlo za nekatere britanske dokumente, ki so bili ob sojenju pred skoraj štirimi desetletji nedostopni in za katere grof Tolstoj meni, da “bi bilo celo skorumpiranemu sodniku skoraj nemogoče izreči sodbo v korist lorda Aldingtona, če bi bili tedaj na voljo”. Drugi del dokumentov je pridobil s pomočjo tedanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina iz ruskih arhivov, ki pa so danes pod Putinom prav tako nedostopni, kot so bili v sovjetski dobi. Ti dokumenti dokazujejo, da je imel v svojih knjigah grof Tolstoj prav in da je šlo za zaroto, molk o njej pa še vedno traja. Grof Tolstoj meni, da zato, ker “Macmillan kot konservativen ministrski predsednik še danes ostaja idol večine konservativnega vodstva”. V navezavi na to je izpostavil, da “verjetno oblastniki čutijo, da ne smejo dovoliti odstiranja njegove izdajalske dejavnosti leta 1945”.
Sicer pa Tolstoj meni, da britanski vojaški in politični vrh, pri tem misli na Churchilla, z izročitvijo leta 1945 ni imel ničesar. Pravi, da je odkril dokaze, po katerih so Churchill, feldmaršal Alexander in general Eisenhower, ki je bil okupacijski poveljnik Nemčije, pripravljali preselitev vseh kozakov in drugih protikomunistov s Koroške v zahodne okupacijske cone v Nemčiji. Izročitev beguncev v roke komunistov sta torej dejansko skuhala Macmillan in Low; prvi kot močnejši po položaju v primerjavi z drugim, ki je bil v bistvu izvršitelj. Kaj je bil Macmillanov motiv za takšno dejanje, še vedno ni znano. Grof Tolstoj pravi, da sicer sumi, nima pa dovolj jasnih dokazov, ki bi te sume potrdili. Kljub temu meni, da je bil Macmillan odgovoren za mučno smrt mnogih nedolžnih žrtev, za kar ni nikoli pokazal niti kančka kesanja, prav tako kot ga ni njegov partner Toby Low.
Bogdan Sajovic