Množična histerija je alarmantno stanje, saj je za družbo v kakršnikoli obliki oz. obsegu zelo nevarna, ker ogroža tako posameznike, ki so ji izpostavljeni, kot tudi vse druge v njihovi bližini. V prispevku opisujemo množično politično histerijo, ki v tem trenutku obstaja ne le v svetu, pač pa tudi v Sloveniji.
Za množično histerijo je značilno, da skupina ljudi verjame, da so izpostavljeni nečemu nevarnemu, kot je denimo bakterija ali toksin, čeprav to v resnici ne drži. Verjamejo, da je grožnja resnična, ker je tako nekdo rekel ali ker je to v skladu z njihovimi izkušnjami. Zaradi te množične zablode se večja skupina ljudi močno vznemiri, kar pomeni, da namišljena grožnja med njimi vzpostavi kolektivno tesnobo oz. napetost. Največja težava je v tem, da je množična histerija nalezljiva, kar pomeni, da se prenaša na vse več ljudi. Najbolj zloglasen primer množične histerije, ki se je razširila po vsej Evropi, je lov na čarovnice. Običajni ljudje so bili tedaj močno pretreseni, prestrašeni in zaskrbljeni, saj so množično verjeli, da so med njimi čarovnice, ki jih ekstremno ogrožajo. Posledica te množične histerije je bila, da so številni nedolžni ljudje, predvsem ženske, tedaj zato izgubili življenje. Znani so primeri, da so zaradi suma o čarovništvu pobili cele vasi.
Najbolj razvpit primer množične politične histerije pa je iz časov nacistične Nemčije. Večina Nemcev je verjela Hitlerju oz. nacistični stranki, da Nemčijo ogroža ves svet in predvsem, da jo ogrožajo Judi. Nadlegovanje Judov in pogromi so svoj višek dosegli v holokavstu, v katerem je življenje izgubilo šest milijonov evropskih Judov. Ker je šlo za množično histerijo, so ljudje v Nemčiji v resnici verjeli, da so ukrepi proti Judom upravičeni in da je nemška agresija v Evropi, ki je prerasla v drugo svetovno vojno, samo dejanje nemške samoobrambe.
Svetovna množična histerija: prebujenstvo (wokeizem)
Prebujenstvo oz. wokeizem ima vse značilnosti množične histerije. Ljudje, ki se imajo za “woke” oz. prebujene, so prepričani o obstoju sistemskih družbenih mehanizmov zatiranja različnih manjšin. Črnski (ameriški) prebujenci (ni nujno, da so pripadniki samo črne rase, pač pa gre med njimi tudi za pripadnike bele in rumene rase) so denimo prepričani, da v ZDA obstaja sistemski rasizem, ki je v škodo nebelim rasam, še posebej črni. Verjamejo v to, da v enakopravnih razmerah črnec ne more uspeti enako kot belec, saj naj bi obstajali vzvodi sistemskega rasizma, ki onemogoča enakovredne možnosti za pripadnike obeh ras.
Podobno prepričanje o nezmožnosti uspeha domnevno zatiranih socialnih manjšin je značilno tudi za tiste, ki se imajo za prebujence na področju kolonializma (bela krivda v Evropi), vprašanj LGBT+ in feminizma. Kadarkoli nekdo prebujenske aktiviste pozove, naj povedo, kateri so tisti mehanizmi zatiranja, ki naj bi v določenem družbenem sistemu onemogočali enake možnosti tistim socialnim manjšinam, katerih interese branijo, odgovora ne znajo podati, ne odgovarjajo razumno (na primer banalno interpretirajo statistike ali pa govorijo o subjektiven čutenju posameznikov, ki si domišljajo, da so zatirani) ali celo (verbalno ali kako drugače) napadejo tistega, ki vprašanje postavi, oz. ga poskušajo diskreditirati. Gre za zelo podobne vzorce oz. načine vedenja in odzivov, ki so bili značilni za obdobje lova na čarovnice in nacistično Nemčijo. Seveda se stopnja okuženosti z množično histerijo med posameznimi prebujenci razlikuje. Nekateri so bolj umirjeni, medtem ko so nekateri aktivisti (kar je zelo lepo vidno na socialnih omrežjih, ko komentirajo domnevne primere zatiranja, ki so se jim zgodili) že na robu živčnega zloma. V vseh primerih pa gre za množično politično histerijo, saj se prebujenci počutijo ogrožene z nečim, kar ne obstaja. Na Zahodu, od koder prebujenstvo izvira, namreč še nikoli v zgodovini ni bilo tako visoke stopnje zakonske enakopravnosti in enakih možnosti za pripadnike vseh ras, spolov in spolnih usmeritev, kot so danes, zato o sistemskem zatiranju ali neenakih možnostih seveda ne more več biti govora, ker za to preprosto ni smiselnih argumentov.
Slovenska množična histerija: protijanšizem
Ker po osamosvojitvi Slovenije ni bilo lustracije, so strukture, ki so Sloveniji vladale v času totalitarnega državnega socializma, ohranile vzvode moči. S pomočjo premišljenih izjav politikov in s pomočjo poročanja množičnih medijev so te strukture v Sloveniji ustvarile klimo, ki je bila ugodna za vzpostavitev množične politične histerije. Sprva je šlo za demoniziranje lika vodje Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, kasneje pa je proces prerasel v demoniziranje celotne slovenske politične desnice. Šlo je kajpak za manever, s pomočjo katerega naj bi strukture, ki so izšle iz totalitarne vladavine v Sloveniji, in njihovi dediči čim dlje časa v rokah držali oblast. Po začetnih uspehih je prišlo do sistematičnega prevzemanja osrednjih medijev, tako da je iz Slovenije medijski pluralizem do danes skoraj izginil. Sistematična levičarska propaganda je tako pripeljala do političnega enoumja večine volilnega telesa, ki je preraslo v množično politično histerijo. Večina volivcev se tako zelo boji, da bi desnica prevzela oblast, da je pripravljena sprejeti kakršnokoli še tako slabo alternativo.
Poslednji dvomi o tem, da to ni tako, so se razkadili na zadnjih državnozborskih volitvah. Po dveh letih vladavine desnosredinske vlade, ki je kljub težkim razmeram, povezanim z globalno pandemijo covida-19, vladala dobro in omogočila, da je Slovenija med pandemijo (glede na makroekonomske kazalnike) postala svetovna gospodarska uspešnica, in ki je državljanom ter gospodarstvu ves čas epidemije premišljeno dajala denar ter tako zmanjšala nevarnost pomanjkanja in recesije zaradi pandemije, je slovensko volilno telo izvolilo nepreizkušeno vlado (po domače političnega mačka v žaklju). In ne le to. Robert Golob, novi obraz in kandidat za premierja, je obljubljal ljudem, da bo dvignil davke oz. odpravil ugodne ukrepe prejšnje vlade – torej se je v bistvu hvalil s tem, da bo državljanom poslabšal njihovo materialno stanje. Zaradi obstoječe množične politične histerije in s tem povezanega strahu pred slovensko desnico, ki se je v težkih časih dokazala kot sposobna kakovostnega vladanja v najtežjih razmerah, večinsko slovensko volilno telo ni le izvolilo politične stranke sedanjega premierja Goloba, ampak ga niti ne moti, da mu Golobova vlada poslabšuje blaginjo in gospodarsko vodi državo v propad. Ker gre v Sloveniji samo za neutemeljene strahove, kaj bi se lahko zgodilo (pa se v resnici ne zgodi), če vlada desnica, gre pri t. i. protijanšizmu za šolski primer množične histerije, ki se še kar stopnjuje.
Katastrofalne posledice množične histerije
Množična histerija ne more imeti ugodnih posledic. Zgodovina nas uči, da prihaja do blaginje in napredka le v času, ko je vladavina razumna, preudarna, zmerna in usmerjena v korist države oz. ljudstva. Tisti, ki jih zajame množična politična histerija, pa delujejo nagonsko, iracionalno in panično. Ne gre za to, da so žrtve samo tisti, ki trpijo, pač pa so žrtve tudi tisti, ki jih množična histerija zajame. Nemški primer iz časa nacizma priča o tem, da množična politična histerija med ljudmi, ki so ji podlegli, pusti hude travme, občutke kesanja in sramu ne le v obstoječi generaciji, ampak tudi v prihodnjih. Zato je treba v življenju (in politiki) vedno delovati razumno in zmerno, saj je to najboljši recept za preprečitev morebitne katastrofe.
mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist