Zadnji teroristični napad v Berlinu, še prej pa predsedniške volitve v ZDA lepo razgaljajo slovensko medijsko stvarnost. Ne potrebujemo kakšnih kvantitativnih analiz, saj se že od daleč vidi, da so bile pri ameriških volitvah stave v slovenskem medijskem prostoru 9 : 1 za Clintonovo, najbolj pa je zaslovel Edo Žitnik, ki se s svojim poročanjem iz ZDA enostavno ni mogel vzdržati v širjenju upanja na nemogoče in na čudež, da bi Trump vendarle doživel poraz. Tudi v teh dneh smo spremljali še zadnje ostanke teh želja in upanja, da bodo elektorji odločili drugače.
Medijska konstrukcija dogajanja
Podobno velja tudi pri poročanju o migrantski krizi, kjer bi kritična diskurzivna analiza prispevkov v slovenskih medijih razkrila, kako novinarji mainstream medijev z uporabo besedišča skrajno negativne konotacije napadajo tiste, ki si v javnosti upajo trditi, da z migrantskim valom prihajajo k nam tudi teroristi, da so množična preseljevanja narodov nevarna za prihodnost Evrope in da se z islamom rušijo temelji evropske kulture in civilizacije. Ti ljudje so zaznamovani z oznakami, kot so ksenofobi, fašisti, nestrpneži, barbari …, nabor nestrpnega besedišča, ki ga širijo samooklicani strpni levičarji, je seveda še daljši. Slovenski mediji konstruirajo okolje, v katerem je vsak osamljen pomislek okrog ‘welcome refugees’ takoj orkestrirano napaden. Prevladujoči mediji ustvarjajo stereotipe in sovraštvo do tistih, ki si upajo javno izraziti pomisleke, da nam migracije in islam v radikalni različici ne prinašajo nič dobrega.
Brez pravega boja različnih pogledov in interpretacij
Če vzamemo diskurz kot svojevrsten interpretacijski paket, potem v tem paketu slovenski mediji in novinarji zajemajo le tiste jezikovne prvine, s katerimi na področju migracij javnosti sporočajo le eno plat, to je humanitarno katastrofo z vso njeno razsežnostjo. Hkrati pa iz tega paketa izločajo sporočila o terorizmu in vse večji islamizaciji Evrope, do česar prihaja zaradi nebrzdanih in nekontroliranih migracij. Pravega boja različnih pogledov in intepretacij v slovenskem medijskem prostoru ni, ker prevladujoči mediji pač prevladajo, imajo svojo medijsko in ekonomsko moč. Res pa je – in kar se dokazuje dan za dnem -, da tudi ta moč usiha, in družbena omrežja, predvsem Facebook in Twitter, vedno bolj pridobivata moč in veljavo. Ob tem se pojavlja slovenski absurd: namesto razmisleka, kako v Sloveniji vzpostaviti normalno medijsko krajino, se pojavljajo želje, kako omejiti družbena omrežja.
Sicer pa so v slovenskem medijskem prostoru povsem predvidljivi komentatorji, ki jih ob posameznih dogodkih vabijo slovenski mediji. Ob terorističnih napadih ali kakšnih vojaških akcijah se v prevladujočih medijih pojavljajo ena in ista imena, kot so Klemen Grošelj, mogoče še Denis Čaleta ali kakšen bivši direktor vojaške obveščevalno-varnostne službe Marjan Miklavčič, morda tudi kakšen bivši direktor Sove Andrej Rupnik. Tukaj pa se več ali manj konča.
Ni naloga medijev, da nas obvarujejo pred resnico, temveč nasprotno, da nam sporočajo resnico. In tisti mediji, ki tega ne bodo spoznali, bodo kmalu zgodovina.
Miro Petek