Nikina “prijazna” napoved čistk v šolskem sistemu

Datum:

Ali bo nedavno odkrit škandalozen primer znašanja mladoletnice nad oskrbovanko v enem od domov za starejše postal nov povod za še večjo represijo vladne koalicije proti državljanom? Že v preteklosti se je dogajalo, da so takšni in drugačni nasilni dogodki hitro postali izgovor za sprejemanje novih ukrepov, ki so bolj ali manj prikrito usmerjeni proti opoziciji oz. njenim privržencem.

                   

Toda v resnici vladajoča elita »boj proti sovražnemu govoru« potrebuje zato, da preprečuje morebitno razgaljanje kriminala, ki se bohoti pod sedanjo oblastjo. Na to je namignil politični analitik Miran Videtič v pogovoru za Novo24TV prejšnji teden, ko je odgovarjal na vprašanje o ogrožanju pitne vode v Ljubljani s strani župana Zorana Jankovića. »To vprašanje je (recimo) za Niko Kovač. Le kdo bi vam o pitni vodi uspel več povedati od nje? Kolikor sam lahko prepoznam značaj župana Jankovića, se sam ne bo ustavil. Malce nerodno bi bilo za njegov stil vodenja in tudi glede na to, v kakšni časovni fazi je projekt. Ne verjamem, da bi tu vmes posegli Evropejci, še manj aktualna vlada. Ampak je pa to vaše vprašanje najboljši prikaz, zakaj elite potrebujejo ‘pregon sovražnega govora’. O tem sem vam govoril,« je dejal.

Kako je Telekom naplavil Niko

Seveda moramo spomniti, da je Nika Kovač že pred meseci postala prvo ime nekakšnega strateškega sveta, ki se ukvarja s sovražnim govorom. A njena vloga se je v zadnjem času presenetljivo dobro »ujela« tudi z dogajanjem na Telekomu Slovenije. Spomnimo: že v prejšnji številki Demokracije smo poročali, da so se na Telekomu “tehnično” lotili premikanja programov Nove24TV na nove pozicije v Telekomovi shemi za internetno televizijo, kar zagotovo ni naključje. Pred enim letom je namreč skupščina Telekoma Slovenije, kjer ima večinski vpliv država, odpoklicala dotedanje člane nadzornega sveta in imenovala nove. Pri tem ni mogoče prezreti, da ima precejšen vpliv na Telekom Slovenije prvo ime Modre zavarovalnice Borut Jamnik, za katerega je znano, da je tesno povezan z Vesno Vuković, generalno sekretarko Gibanja Svoboda, ki jo nekateri cinično imenujejo »Gregor Golobič v krilu«, nekdaj pa je bila del manjše novinarske ekipe, ki je najprej ustvarjala na Dnevniku, nato na Siolu, nazadnje pa na Odlazkovem portalu Necenzurirano.

Prav Vukovićeva ima po naših informacijah znaten vpliv na uredniško politiko portala Siol, ki ga od nedavnega (formalno) ureja Mihael Šušteršič. Portal Siol izdaja Telekomova hčerinska družba TS Media, zato je bilo jasno, da bodo po lanski zamenjavi članov nadzornega sveta Telekoma sledile zamenjave na vrhu ter tudi spremembe na portalu Siol in v družbi TS Media, od koder sta morala oditi Peter Jančič in Rajko Gerič. Seveda pa politični vpliv koalicije odseva tudi v sestavi kolumnistov na Siolu, od koder so nedavno izgnali še poslednjega Mohikanca med tistimi, ki mislijo drugače, profesorja, publicista in nekdanjega ministra Žigo Turka. Na prvi septembrski dan pa je Siol predstavil svojo novo pridobitev med kolumnisti – Niko Kovač. S tem je poleg RTV Slovenija tudi portal Siol dokončno »depolitiziran«, kot se temu reče v novoreku vladajoče elite.

Zanimivo je, da je Kovačeva še vedno zelo bojevito razpoložena in je le nekaj dni po objavi kolumne branila svoje prijatelje z RTV, ki se očitno radi srečujejo. Bojan Požar je namreč na omrežju X objavil fotografije zasebnega druženja potrjene navedbe naših virov iz pričujočega članka o zasebnem druženju novinarja in člana sveta RTVS Gregorja Drnovška ter novinarke in kandidatke za novo odgovorno urednico informativnega programa Maše Hladen Tomažin, kar naj bi potrjevalo navedbe o zakulisnih kadrovskih bojih na Kolodvorski (in Tavčarjevi), ki prehaja že v mesarsko klanje. Sledil je »pravičniški« odgovor Nike Kovač (kjer so po novem poleg »muckov« tudi »miški«): »Grozljivo se mi zdi, da pisuni slabih blogov hodijo po Ljubljani in na skrivaj fotografirajo ljudi. Grozljivo se mi zdi, da svinjanje raznih miškov Bojanov toleriramo že leta. Grozljivo se mi zdi, da so te stvari postale popolnoma normalne.«

Javne šole kot redka dobrina?

No, v kolumni nekaj dni prej pa je bilo opaziti bolj malo njenega tipičnega »fajtanja«. A najprej moramo izključiti možnost, da tu ne gre za njeno kolumno in da je vpletena tretja oseba. Pri ne moremo prezreti, da ima sicer medijsko kontroverzna prva dama Inštituta 8. marec vsaj nekaj talenta tudi po družinskem poreklu. Njen dedek po očetovi strani je nekdanji urednik Dela v času SFRJ Božo Kovač, ki je Milanu Kučanu pomagal ustanavljati Forum 21, oče pa je Miha Kovač, profesor na oddelku za bibliotekarstvo na ljubljanski filozofski fakulteti in tudi dolgoletni politični kolumnist nekaterih medijev. A naslov njene kolumne, ki jo je objavila na Siolu, je vsaj v prvem delu daleč od političnih tem in se spusti v bolj osebne sfere (»Moja prijateljica Klara ali o pomenu javne šole«). Seveda če zanemarimo drugi del naslova, ki ima, če odštejemo dan objave (1. september), prikrito politično sporočilo, ki bi lahko pomenilo tudi napoved prihodnjega dogajanja. Na prvi pogled kolumna deluje zelo »čisto«, saj opiše vrednoto prijateljstva. Klara iz Nikine zgodbe prihaja iz drugačne družine, opisuje njuno druženje, njune skupne lastnosti, pa tudi razlike. Bistveno sporočilo pa se skriva v zaključku prve polovice kolumne: »S Klaro pa sva imeli srečo tudi zato, ker sva obe obiskovali javno osnovno šolo, ki je bila blizu najinih domov in je predstavljala odprt prostor s povezovalnim ozračjem, v katerega smo vstopali različni otroci iz različnih družinskih okolij. Šolo smo večinoma doživljali kot prostor enakosti, prostor, v katerem smo se počutili sprejete in varne. Z mnogimi učiteljicami in s kakšnim učiteljem smo skupaj ustvarjali okolje, v katerem smo otroci z različnimi osebnimi okoliščinami in tudi socialno-ekonomskimi ozadji sprejemali drug drugega in razlike med sabo.«

In v nadaljevanju: »Prepričana sem, da je za zmanjševanje sovražnosti v družbi in za ohranjanje spoštljive komunikacije med ljudmi ključno to, da otroci že v družinah in kasneje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah od vrtca naprej, kjer preživijo zelo veliko časa, živijo in se oblikujejo v solidarnih in vključujočih skupnostih. Tudi zato smo delo v svetu zastavili tako, da smo se spoznavali in pogovarjali s strokovnjaki in strokovnjakinjami z različnih področij. Moji prvi pogovori so potekali s sogovornicami in sogovorniki, ki poznajo stanje in (vzgojno) ozračje v osnovnih šolah v Sloveniji.« V nadaljevanju se Kovačeva posveti problemom sovraštva, medvrstniškega nasilja in izpostavlja pozitivno vlogo, ki naj bi jo imel strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, tisti slavni organ torej, ki ga je ustanovila Golobova vlada, ter šolo, ki bo »enako dostopna« in »brezplačna«.

Prikrita sporočila med vrsticami

V tej kolumni je dejansko veliko prikritih, lahko bi rekli sublimiranih sporočil. Z njo je dejansko Kovačeva upravičila vlogo sebe in Inštituta 8. marec pri uvajanju brezplačnega toplega obroka za vse učence. Ob tem seveda velja spomniti, kar smo že pisali – da je ta projekt v resnici najprej izvedla prva Janševa vlada, kasnejše levičarske vlade pa so to ukinile. Jasno pa je, da gre tu za svojevrstno demagogijo glede »brezplačne« šole, saj je jasno, da mora stroške tako delovanja šole, učiteljskih plač, vseh subvencij (tudi za šolsko prehrano) nekdo plačati. In tu gre denar seveda iz proračuna. Povedano drugače: nobena šola ni brezplačna, gre samo za to, ali je finančno dostopna za vse sloje prebivalstva. Ob tem ni odveč spomniti, da smo še v drugi polovici osemdesetih let morali sami kupovati vse učbenike in mesečno plačevati tudi malico (ki ni bila kdo ve kako kakovostna).

Drugo prikrito sporočilo je naskok LGBT in transspolne ideologije na šolski sistem. Mnogi to upravičujejo kot primer vzgoje mladih rodov k strpnosti in vključevanju novodobnih pogledov. Nika Kovač tega sicer ne omenja, vendar bi lahko kdo v njenem prej navedenem zaključku kolumne prepoznal tudi ta vidik. Je pa ob tem zanimivo, kako so levo-liberalni teoretiki, ki so še v devetdesetih letih zavračali pomen vzgoje in poudarjali samo izobraževanje, pred nekaj leti obrnili ploščo, s prihodom Golobove vlade pa so v ime ministrstva končno vrnili »vzgojo«. Ni sicer znano, s katerimi strokovnjaki se je Nika posvetovala, saj jih imensko ni naštela. Je pa treba spet spomniti na njeno družinsko poreklo. Na ljubljanski filozofski fakulteti, natančneje na oddelku za pedagogiko in andragogiko, kot profesorica poučuje tudi Mojca Kovač Šebart, in sicer pedagoško sociologijo, družinsko vzgojo in vzgojo za demokratično državljanstvo, kar pomeni, da se po raziskovalnem polju (in tudi ideološko) zelo dobro ujema s Slavkom Gabrom, o katerem smo pisali v prejšnji številki in je znan po tem, da je bil ves čas glavni branilec t. i. javne šole, v 90. letih »laične in idejno nevtralne«, danes pa že »obogatene« z ideologijo LGBT. Tudi o teh vdorih v slovenski vzgojo-izobraževalni sistem smo v zadnjih letih pisali že večkrat. In navsezadnje, na portalu YouTube najdemo posnetek iz leta 2010, ko Mojca Kovač Šebart predava na temo »Homoseksualnost in šola«.

Mit o »javni šoli«, ki naj bi jo ogrožala zasebna pobuda

Najprej si odgovorimo na vprašanje, kaj je to »javna šola«, ki jo omenja Nika Kovač že v naslovu in nato piše, kakšno srečo je imela, da je s prijateljico Klaro obiskovala javno šolo v svojem lokalnem okolju. Gre za podoben pojem kot “javna RTV” – pojmu “državna” se zaradi avtonomije družbenih podsistemov, kamor vladajoča (strankarska) politika ne bi smela zahajati, publicistika izogiba. Na splošno je javna šola vsaka, ki ni v zasebni lasti. Marsikdo bi ob pisanju Kovačeve zmotno pomislil, da ima Slovenija več zasebnih šol kot javnih. Resnica pa je obratna. Poglejmo samo številke: v preteklem šolskem letu je v Sloveniji delovalo 456 matičnih osnovnih šol in 315 podružničnih. Po podatkih spletne strani vlade v Sloveniji deluje šest zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavni program (drugačna opcija se v naši državi sploh ne izplača). Če delimo to število samo z matičnimi osnovnimi šolami, ugotovimo, da delež zasebnih osnovnih šol znaša manj kot dva odstotka glede na celotno število osnovnih šol. V praksi to pomeni, da se zelo majhen delež učencev sploh lahko odloči za šolanje v zasebni osnovni šoli. Marsikdo se tudi vpraša, zakaj je v Sloveniji tako majhen delež zasebnih šol (tudi na področju srednješolskega izobraževanja delež ni dosti večji, nekoliko bolje pa je pri univerzah). Odgovor je na dlani: tisti, ki so investirali v zasebno šolstvo, so to počeli v času, ko so bile razmere ugodnejše, ob birokraciji pa se soočajo tudi s problemom financiranja javnega programa. Kot je znano, je ustavno sodišče enkrat že poseglo v zakon, ki ureja financiranje vzgoje in izobraževanje, češ da mora biti financiranje izvajanja programa stoodstotno (in ne le 85-odstotno) – je pa kasneje prišel »popravek«, da to velja le za financiranje osnovnega programa.

Zakaj navajamo ta dejstva? Ker v naši državi velja nekakšen mit, da je zasebno šolstvo podobno zlo kot zasebno zdravstvo. In da je zato treba braniti javni šolski sistem pred zasebnim (ki ga pri nas skoraj ni). V skladu s tem se utrjuje prepričanje, da sta pri nas javno šolstvo in javno zdravstvo tista, ki jamčita ne samo kakovost, pač pa tudi (finančno) dostopnost. Povedano drugače: ne tvegajte z vpisom na zasebno šolo, ker vas to lahko veliko stane, pa še vzgojijo vas lahko “napačno”. No, nekaj je res: Zavod sv. Stanislava, v okviru katerega delujeta Škofijska klasična gimnazija in Osnovna šola Alojzija Šuštarja, zagotovo v izvajanje javnega šolskega programa ne bi spustil »mavrične ideologije«, razen če se bo zavestno prilagodil diktatu države, če se to zgodi (in če ga zavrne, lahko pride do resnega konflikta, ki bi imel posledice tudi na področju financiranja). V okviru Zavoda že od ustanovitve dalje (1993) deluje tudi štipendijski sklad, ki družinam učencev in dijakov subvencionira stroške, ki bi jih sicer morali sami pokriti (prehrana, nadstandardni program, kot so denimo ekskurzije itd.). Na splošno pa ima zasebno šolstvo večstransko vlogo: ne samo da bogati šolski prostor, pač pa financiranje javnega programa, ki ga izvaja zasebna šola, dejansko prihrani stroške, saj mora pri javni šoli tudi druge stroške kriti država (ali lokalna skupnost).

Avtonomija RTV padla, bo padla tudi avtonomija šolskega sistema?

Če potegnemo črto, lahko v kolumni Nike Kovač zasledimo veliko sporočil »med vrsticami« kot primer obrambe obstoječega sistema, ki ga zagovarja tudi Golobova vlada. Avtorica kolumne nam tako na malo bolj prijazen način, prek simpatične zgodbe o prijateljevanju z nazorsko drugačno vrstnico sporoča, zakaj je tako pomembno, da ohranimo vse pridobitve tranzicijskega (neo)socializma. Glede na Gabrove obiske pri ministru za vzgojo in izobraževanje je to lahko tudi neke vrste napoved, kaj nas še čaka pod to vlado. V devetdesetih letih je namreč tedanja Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju uvedla pojem avtonomije šolskega prostora, ki bi (javno) šolstvo zavaroval pred vplivi Katoliške cerkve, zato je bila kmalu zatem sprejeta tudi zakonodaja, ki je prepovedala vsakršne konfesionalne dejavnosti v šolskih prostorih. Podobna avtonomija naj bi veljala za vse družbene podsisteme: šolstvo, sodstvo, medije … No, v primeru RTV Slovenija je ta avtonomija že padla, kar se bo vse bolj odražalo tudi v ideološki enovitosti in slabši kakovosti programa in tudi v kadrovskih čistkah. In če je padla avtonomija javnega medija, potem lahko sledi tudi to, da si bodo vladajoči po svoje razlagali avtonomijo šolskega prostora – in začeli »čistiti« tudi na tem področju. Skratka, ozračje, ki spominja na svinčena sedemdeseta, ko je tedanja komunistična  oblast skladno s pol stoletja starim nastopom Staneta Dolanca v Splitu krepila marksistične pozicije v šolstvu …

Gašper Blažič

Sorodno

Zadnji prispevki

Na tekmi s Srbijo se bo srečala balkanska naveza Vučić, Golob in Janković

Ob robu evropskega nogometnega prvenstva in pred četrtkovo tekmo...

Zgodba dveh digitalnih Slovenij

Prejšnji minister za digitalno preobrazbo v Janševi vladi je...

Miran Videtič: “Sile, ki težijo k spremembi smeri EPP-ja, bi znale uspeti!”

"Skratka, nekaj se bo dogajalo, čuti se neka napetost...

Ustvarjalna svoboda, ne izključevanje – upanje za vse

Za nami so evropske volitve, v katerih smo se...