Kot kaže, je poraz Milana Brgleza v prvem krogu predsedniških volitev sprožil tektonske premike tudi znotraj tranzicijske levice. Spomnimo: evroposlanec Brglez je bil za skupnega kandidata Gibanja Svoboda in SD nominiran dokaj pozno, dejansko po tistem, ko se je iz kampanje umaknila Marta Kos. Vendar tudi to ni prepričalo glavnega botra Milana Kučana, da bi si o podpori Nataši Pirc Musar premislil.
Marsikdo se bo spomnil, kako bizarno so se že sredi poletja pred kamerami postavljali premier Robert Golob in njegovi ožji sodelavci, ko je Golob nonšalantno razlagal, da sicer spoštuje Kučana, a da slednji tu in tam ustreli tudi kakšnega kozla. No, Kučan je, če že ne prej, vsaj na večer prvega kroga volitev pokazal, kdo je “pravi šef”. To je Goloba nekoliko “streznilo” in mu ni ostalo drugega, kot da se je glavnemu botru tranzicijske nomenklature pokoril in naredil “salto mortale”: brez večjih zadržkov je podprl Natašo Pirc Musar, ki jo je prej kritiziral, ob tem pa začel v slogu Staneta Dolanca in Josipa Broza Tita govoriti, da “ne bodo dovolili”, da na oblast pride kandidat, ki ga podpira SDS in je bil celo član prejšnje vladne ekipe. Povedano drugače: po novem je “boter” Golobu glede na njegovo že pregovorno vasezagledanost podelil novo vlogo, ki je dejansko zelo umazana: neposredno zatiranje “razrednega sovražnika”. Tudi z namenom, da prebudi levi del volilnega telesa.
Ko premier napove vojno
“Poraženca bomo spoznali v drugem krogu. In jaz vem že danes, kdo bo poraženec v drugem krogu. /…/ Zagotovo ne bomo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo. Ker bi bilo to nekaj, kar bi Slovenijo vrnilo v mračne čase zadnjih dveh let, in tega si zagotovo nihče ne želi.” Že s temi izjavami je Golob na volilno nedeljo dal vedeti, da bo šlo v drugem krogu krvavo zares. A besede se ne nanašajo samo na drugi krog volitev, ampak nasploh na obdobje, ki je pred nami. Vse več je namreč znamenj, da bo tranzicijska levica v naslednjih mesecih poskušala to, o čemer smo pisali že prejšnji teden: opozicijo, kritične medije in do vlade kritično civilno družbo osamiti, jo zlomiti ali prevzeti. Golobove besede zato niso samo njegovo osebno stališče, niti samo stališče Gibanja Svoboda in koalicije, pač pa so temelj programa celotne tranzicijske levice. Hkrati pa je bila to – med vrsticami seveda – zloglasna napoved, da če se razlogi, zaradi katerih bi zaostrili svojo politiko, ne bodo pojavili sami od sebe, jih bodo pač naredili sami.
In so jih tudi našli: manj kot 48 ur po teh izjavah so mainstream mediji zagnali vik in krik zaradi domnevnega fizičnega (in menda politično motiviranega) napada na Niko Kovač v središču prestolnice. Kovačeva, ki se je nato fotografirala nasmejana s povito roko in z mobilnim telefonom v (drugi) roki, je seveda takoj našla razloge za dogodek: krivi naj bi bili alternativni mediji, med njimi kajpak tudi Demokracija. Kaj se je v resnici zgodilo, očitno še dolgo ne bomo izvedeli, saj je območje, kjer naj bi prišlo do napada, zelo dobro pokrito z nadzornimi kamerami, posnetki pa bi hitro pokazali, kaj je res in kaj ne. Medtem ko mainstream zdaj kriči, je bil pred leti, ko je prišlo do resnejšega fizičnega kontakta (modrica na roki!) levičarskih skrajnežev z našo novinarko Petro Janša, tiho. Tudi organi pregona niso ugotovili ničesar, medtem ko naj bi bil napadalec na Niko Kovač nekdo, ki je bil pod “močnim vplivom” desničarskih spletnih strani.
Skratka, še en razlog več, da parlamentarna preiskovalna komisija pod vodstvom razvpite Mojce Šetinc Pašek zaostri svoje napade na omenjene medije. In tudi v tem primeru se je oglasil kdo drug kot Golob, ki napoveduje, da bo prioriteta vlade boj proti sovražnemu govoru, zaradi česar naj bi vlada uvedla celo funkcijo posebnega koordinatorja, ki naj bi se ukvarjal izključno s tem področjem. To pa je pravzaprav že poseg izvršilne veje oblasti na področje sodstva. No, Golob je bil celo kristalno jasen, da je za takšno stanje, po katerem se po ulicah obračunava z drugače mislečimi, kriva SDS. “Sovražnemu govoru napovedujem vojno. Ne bo tolerance,” je premier renčal v kamere Pop TV in s tem spomnil na čase požiga Reichstaga v Berlinu v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Prizadeti premierjev ego
Toda kaj je dejansko v ozadju v zadnjem času vedno bolj popadljivih izjav človeka, ki so ga okronali za nekakšnega “Steva Jobsa slovenske energetike”? Eden od morebitnih razlogov je tudi v tem, da je bil Golobov ego na večer prvega kroga predsedniških volitev resno prizadet. Ne samo zato, ker je zmagovalec prvega kroga Anže Logar celo izboljšal dosežek Barbare Brezigar iz leta 2002 in Lojzeta Peterleta iz leta 2007 , ampak tudi zato, ker se je na predsedniških volitvah znašel v vlogi osmoljenca, kar dejansko pomeni, da se odslej bori samo še za politično preživetje – ne glede na sicer še vedno visoko število poslancev svoje stranke, ki pravzaprav ni stranka, ampak “gibanje” (očitno je hotel v tem posnemati HDZ iz začetka njenega delovanja). Zadnje čase se tako že govori o mogočih izstopih iz poslanske skupine Gibanja Svoboda; zgodi se lahko, da bi kateri od poslancev celo prestopil v SDS, kar bi bila zelo velika zaušnica že kar pretirani nonšalantnosti vladajoče koalicije.
No, zanimivo je tudi, kako so se na večer prvega kroga volitev pojavljale ideje o nadaljnjem tesnejšem povezovanju med SD in Golobovimi svobodnjaki, za kar se zavzema zlasti poraženi Milan Brglez. A ob tem naj spomnimo, da je nekdanji “Luka Dončić slovenske politike”, Marjan Šarec namreč, ob svojem odstopu s premierske funkcije januarja 2020 zelo podobno razmišljal, češ, sedaj bodo predčasne volitve, pri čemer se bosta LMŠ in SMC tesneje povezali. Zgodilo pa se je obratno: volitev ni bilo, SMC pa se je oddaljila od LMŠ.
A tisto, kar Goloba skrbi še bolj in mora sedaj pred Kučanom upravičiti vlogo “vojaka revolucije”, je v tem, da bi lahko zelo hitro postal Zoran Janković št. 2. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je po poročanju nekaterih medijev sredi prejšnjega tedna ugotovila, da je Golob kršil določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ker je ob odhodu s funkcije predsednika uprave GEN-I komisiji napačno poročal o svojem premoženju, kasneje, ob vnovičnem pozivu, pa je svoje premoženje popisal v celoti in s tem v skladu z zahtevami. Za zamudo mu je KPK izrekla opozorilo. Šlo naj bi sicer za njegovo prejšnjo funkcijo poslovodne osebe družbe GEN-I, še preden je poslal poslanec in nato premier, je pozneje pojasnila KPK. No, dejansko zelo mil opomin KPK, ki pa lahko odpre Pandorino skrinjico Golobove poslovne poštenosti.
Z NPM proti sovražnemu govoru
Toda vrnimo se še nekoliko k prvemu krogu predsedniških volitev. Videli smo, v kako huda protislovja se je zapletal Golob, ko je ocenjeval polom Milana Brgleza. “Ne smemo pozabiti, da so predsedniške volitve vedno osebne volitve,” je izjavil za Pop TV, češ da Brglezov poraz nikakor ni poraz GS ali SD, prav tako tudi ne poraz Goloba in Tanje Fajon. A na drugi strani Logarja prikazuje kot zamaskirano zlo, za katerim se skriva Janez Janša in njegova vlada. V tem primeru po Golobovo ne gre za osebne volitve, pač pa za referendum o tem, ali želimo vrnitev “mračnih sil” ali vzpostavitev “politične stabilnosti”, kot Golob ocenjuje hegemonijo tranzicijske levice, po njegovo “leve sredine”. Tudi zato Golobu nenadoma ni več težko podpreti Nataše Pirc Musar, verjetno tudi zato ne, ker je Pirc Musarjeva pravna zastopnica Inštituta 8. marec. Ko so v času velikega požara na Krasu predstavnice inštituta glasno protestirale zaradi domnevno krivičnih obtožb, ker naj bi bile z referendumom o vodah dejansko otežile gašenje požarov, in ob tem celo napovedovale kazenske ovadbe zaradi zapisov na družbenih omrežjih (!), jih je Pirc Musarjeva gladko podpirala. Navsezadnje je bila Pirc Musarjeva v letih 2015 in 2016 tudi predsednica Sveta za odziv na sovražni govor v okviru Mirovnega inštituta, zato ima s tem očitno bogate izkušnje. V enem od svojih sporočil je omenjeni forum celo predlagal širitev področja kaznovanja kritičnih zapisov o migracijah, da bi lahko lažjim primerom sproti izrekali kazni za storjeni prekršek (med člani tega foruma je bil tudi razvpiti in agresivni Zlatan Čordić – Zlatko). Da seveda ne omenjamo dejstva, kako je Pirc Musarjeva kot odvetnica specializirano nastopala predvsem proti medijem. A ne preveč uspešno: v začetku lanskega leta je vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo, v kateri je NPM zastopala razvpitega Hermana Rigelnika, ko se je slednji odzival na članek na Nova24.si, v katerem je tedanji novinar omenjenega portala Luka Perš (sedaj urednik Prava.si) zapisal nekaj kritičnih besed na Rigelnikov račun.
A velja spomniti, da se je celo Nataša Pirc Musar distancirala od nedavnih Golobovih izjav, češ da so ravno tako sovražni govor. To je razumljivo, saj bi ji lahko škodile.
Hegemonija tranzicijske levice se krepi
Ker se torej agendi NPM in Goloba lepo skladata v točki boja proti sovražnemu govoru – pri čemer zanju sovražni govor levičarjev ne obstaja –, se lahko vprašamo, koliko uporabnih idiotov za vnaprej zrežirane incidente bodo še našli na ulici, da bodo lahko upravičevali svoj lov na čarovnice (beri: opozicijsko usmerjene medije) in kdo vse bo poleg Nike Kovač označen za žrtev domnevnega sovraštva, ki naj bi ga po ulicah sejali “Janševi mediji”. Ob tem se zavedajo, da imajo ustavno sodišče na svoji strani, še zlasti sedaj, ko je v sestavi sodišča tudi aktivistka Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon. Dejansko to lahko tudi pomeni, da bodo sodišča sledila ovadbam in tožbam proti “razrednim sovražnikom”. Naj spomnimo, da so poleg Inštituta 8. marec tudi predstavniki Levice grozili s tožbami, ker s(m)o jih povezovali z afero Smodej. In kot je razkrila Nacionalna tiskovna agencija: “osmomarčevke” žrtvam spolnega nasilja niso bile prav nič v pomoč, kvečjemu v nadlego.
Očitno pa je, da Golob zaradi svojega oslabljenega položaja sedaj močno spreminja prioritete svoje vlade. Še pred nedavnim se je zaklinjal, da bo prioriteta boj proti draginji. Po novem pa bo to boj proti sovražnemu govoru. Kako sam definira sovražni govor, seveda ni znano, zato pa smo na UKOM poslali vprašanja, saj bi odgovori pomagali marsikaj razjasniti. Do sedaj jih še nismo prejeli.
Ko smo že ravno pisali o prevzemu medijev in o tem, da Primož Cirman samo čaka na klic iz TS Media za prihod na uredništvo Siol.net namesto Petra Jančiča, je pred kratkim zakrožila informacija o še enem kandidatu, ki naj bi bil manj razvpit kot Cirman, a vseeno dovolj “pravoveren”. To je Mihael Šuštaršič, dosedanji resorni urednik na STA (za zunanjo politiko), ki naj bi ga bila Golobu priporočila Vesna Vuković. Vendar pa je v. d. direktorja TS Media Irma Gubanec, ki je začasno nasledila razrešenega Rajka Geriča, sredi prejšnjega tedna novinarjem portala Siol.net prek elektronske pošte poslala vabilo za glasovanje o novem odgovornem uredniku, ne da bi zapisala, za koga gre, koga sploh predlaga za urednika, saj je cilj, da se ime do konca skriva. Medtem pa je Šušteršič “tehnično zaščitil” svoj račun na Twitterju, od koder naj bi brisal zapise, ki ga kompromitirajo, je opozoril Bojan Požar. Direktor TVS Uroš Urbanija pa je razkril, da je Šuštaršič grozil s fizičnim obračunom v času, ko je bil Urbanija urednik na STA. Tudi sicer se na družbenih omrežjih obnaša skrajno pristransko. Uradno informacijo o imenovanju novega urednika je družba TS Media sporočila v petek, 28. oktobra.
Gašper Blažič, Demokracija