Mr. Bean odločno za svobodo govora

“Moje izhodišče, ko gre za obravnavo katerega koli vprašanja v zvezi s svobodo govora, je moje strastno prepričanje, da je druga najdragocenejša stvar v življenju pravica do svobodnega izražanja. Mislim, da je najdragocenejša stvar v življenju hrana v ustih in tretja najdragocenejša je streha nad glavo, vendar je stalnica na mestu številka dve zame svobodno izražanje, tik pod potrebo po ohranjanju življenja samega. Ker sem v tej državi vse svoje poklicno življenje užival v svobodi izražanja in pričakujem, da bom tako še naprej, je zelo malo verjetno, da me osebno aretirajo zaradi kakršnih koli zakonov, ki bi omejili svobodo izražanja, zaradi nedvomno privilegiranega položaja, ki je zagotovljen tem visokega javnega profila. Moje skrbi so torej manj zame in bolj za tiste, ki so bolj ranljivi zaradi njihovega manjšega profila. Kot moški, aretiran v Oxfordu, ker je rekel policijskemu konju, da je gej. Ali najstnik, aretiran, ker je scientološko cerkev označil za kult. Ali lastnik kavarne, aretiran zaradi prikazovanja odlomkov iz Svetega pisma na televizijskem zaslonu.

Ko sem slišal za nekatere od teh bolj smešnih prekrškov in obtožb, sem se spomnil, da sem bil tukaj prej v izmišljenem kontekstu. Pred leti sem delal oddajo z naslovom Not the Nine O’Clock News in naredili smo skeč, v katerem je Griff Rhys-Jones igral policista Savagea, očitno rasističnega policista, ki ga jaz kot njegov poveljnik postaje karam zaradi aretacije temnopoltega človeka na podlagi cele vrste smešnih, izmišljenih in nesmiselnih obtožb. Obtožbe, zaradi katerih je policist Savage aretiral g. Winstona Kodogoja z ulice Mercer Road 55, so bile naslednje:

“Hoja po razpokah v pločniku”.

“Hoditi v sami srajci v naseljenem območju v temnih urah” in ena mojih najljubših “hoditi vsepovsod”.

Aretirali so ga tudi zaradi “uriniranja v javnem prostoru” in “gleda me na smešen način”.

Kdo bi si mislil, da bomo na koncu dobili zakon, ki bo življenju omogočal tako natančno posnemanje umetnosti. Nekje sem prebral, da zagovornik statusa quo trdi, da je dejstvo, da je bil primer homoseksualnega konja opuščen, potem ko aretirani ni hotel plačati globe, in da je bil na neki točki med sodnim postopkom opuščen tudi scientološki primer, dokaz, da zakon deluje dobro, pri čemer so zanemarili dejstvo, da so bili ti primeri opuščeni le zaradi javnosti, ki so jo pritegnili. Policija je slutila, da je posmeh tik pred vrati, in je svoje ukrepe umaknila. Kaj pa na tisoče drugih primerov, ki niso bili deležni pozornosti javnosti? To ni bilo dovolj smešno, da bi pritegnilo pozornost medijev? Tudi za tiste akcije, ki so bile umaknjene, so ljudi aretirali, zasliševali, privedli na sodišče in nato izpustili. To ni zakon, ki deluje pravilno: to je cenzura najbolj zastrašujoče vrste, ki bo zagotovo imela, kot pravi Lord Dear, “slab učinek” na svobodno izražanje in svoboden protest.

Kot morda veste, je parlamentarni odbor celotno zadevo zelo dobro povzel z besedami: “Čeprav je aretacija protestnika zaradi uporabe grozilnega ali žaljivega govora lahko, odvisno od okoliščin, sorazmeren odziv, ne menim, da bi bilo treba jezik ali vedenje, ki je zgolj žaljivo, kdaj kriminalizirati na ta način.“ Jasna težava pri prepovedi žalitve je, da se preveč stvari lahko razlaga kot take. Nekatere strani si kritiko zlahka razlagajo kot žalitev. Posmeh se zlahka razlaga kot žalitev. Sarkazem, neugodna primerjava, zgolj navajanje alternativnega stališča pravoverju se lahko razlaga kot žalitev. In ker je toliko stvari mogoče razlagati kot žalitev, ni presenetljivo, da je bilo toliko stvari, kot kažejo primeri, o katerih sem govoril prej.

Čeprav je zakon, o katerem se razpravlja,  v veljavi že več kot 25 let, kaže na kulturo, ki je prevzela programe zaporednih vlad, ki so z razumno in dobronamerno ambicijo zajeziti opolzke elemente v družbi ustvarili družbo izredno avtoritarne in nadzorujoče narave. To je tisto, čemur bi lahko rekli nova nestrpnost, nova, a močna želja po zadušitvi neprijetnih glasov nestrinjanja. ‘Nisem nestrpen’, pravi veliko ljudi; mnogi tihi, visoko izobraženi, liberalno misleči ljudje pravijo: “Netoleranten sem le do nestrpnosti.” In ljudje po navadi modro prikimajo in rečejo ‘Oh, modre besede, modre besede’, pa vendar, če o tej domnevno nesporni izjavi razmišljate dlje kot pet sekund, ugotovite, da je vse, kar zagovarja, zamenjava ene vrste nestrpnosti z drugo. Kar zame sploh ni noben napredek. Prikriti predsodki, krivice ali zamere se ne obravnavajo z aretacijami ljudi: obravnavajo se tako, da se vprašanja razglašajo, razpravljajo in obravnavajo po možnosti zunaj sodnega postopka. Zame je najboljši način za povečanje odpornosti družbe proti žaljivemu ali žaljivemu govoru ta, da omogočimo več svobode. Tako kot pri otroških boleznih se lahko bolje uprete klicam, ki ste jim bili izpostavljeni.

Zgraditi moramo imuniteto proti užaljenosti, da se lahko spopademo s težavami, ki jih lahko sproži povsem upravičena kritika. Naša prioriteta bi morala biti obravnava sporočila, ne glasnika. Kot je dejal nekdanji predsednik Obama v nagovoru v Združenih narodih pred komaj kakšnim mesecem: “Hvalevredna prizadevanja za omejevanje govora lahko postanejo orodje za utišanje kritikov ali zatiranje manjšin.” Najmočnejše orožje proti sovražnemu govoru ni represija, je več govora. In to je bistvo moje teze, več govora. Če želimo trdno družbo, potrebujemo močnejši dialog, ki mora vključevati pravico do žalitve ali užaljenosti. In tudi če, kot pravi Lord Dear, veste, svoboda biti nežaljiv ni nikakršna svoboda.

Razveljavitev te zakonodaje bo le majhen korak, a upam, da bo kritičen v tem, kar bi moral biti dolgoročnejši projekt za zaustavitev in počasno demontažo plazeče se kulture cenzure. Menim, da je to majhen spopad v boju s tem, kar sir Salman Rushdie imenuje “industrija ogorčenja” – samooklicani razsodniki javnega dobrega, ki spodbujajo medijsko ogorčenje, ki ga policija čuti kot grozen pritisk, ki zahteva reakcijo. Časopis zazvoni na Scotland Yardu: “Nekdo je na Twitterju rekel nekaj rahlo žaljivega o nekom, za katerega menimo, da je nacionalni zaklad. Kaj boste naredil glede tega?” In policijo zagrabi panika in grebejo naokoli, nato pa zgrabijo za najbolj neprimerno rešilno vrv od vseh, 5. člen Zakona o javnem redu in miru, tisto stvar, kjer lahko aretirajo kogar koli, če reče kar koli, kar bi si lahko razlagali s strani koga drugega kot žaljivo. Veste, zdi se, da ne potrebujejo prave žrtve, treba je le presoditi, da bi lahko bil nekdo užaljen, če bi slišal ali prebral povedano. Nevihte, ki obkrožajo komentarje na Twitterju in Facebooku, so sprožile nekaj fascinantnih vprašanj o svobodi govora, s katerimi se pravzaprav še nismo sprijaznili. Prvič, da moramo vsi prevzeti odgovornost za to, kar rečemo, kar je zelo dobra lekcija. Toda drugič, naučili smo se, kako grozljivo bodeča in nestrpna je družba postala tudi do najblažjega negativnega komentarja.

Zakon ne bi smel pomagati in spodbujati te nove nestrpnosti. Svoboda govora lahko trpi le, če nam zakon preprečuje, da bi se soočili z njegovimi posledicami. Ponujam vam svojo iskreno podporo kampanji Reform Section 5 [ki se zavzema za odpravo spornega 5. odstavka javnega reda iz leta 1986]. Najlepša hvala.”