Kako pomembne so zdrave in stabilne vezi med otrokom in obema staršema, je v številnih primerih ugotovljeno prepozno. Otrok staršem brezpogojno zaupa, kar pa lahko nekateri starši izkoristijo za celjenje svojih ran in travm iz preteklosti. Govorimo o primerih, ko eden od staršev otroka izkoristi kot orožje proti drugemu, kar se večinoma dogaja v postopkih konfliktnih ločitev. Ta fenomen se imenuje patogeno starševstvo, po mnenju ameriškega kliničnega psihologa Craiga Childressa pa gre za psihično zlorabo, ki v otroku pusti trajne posledice.
Patogeno starševstvo ali “starševska alienacija” je izraz, ki se nanaša na situacijo, v kateri eden od staršev z negativnim vplivom otroka odtuji od drugega starša. Klinično gledano, patogeno starševstvo pomeni diagnostične patologije pri starših, ki te projicirajo na svoje otroke. Cilj takšnega vplivanja na otroka je skleniti zavezništvo z otrokom, tako da ga “naščuva” proti drugemu. Patogeno starševstvo je po razlagi strokovnjakov značilno za konfliktno ločitev in po psihološkem mnenju velja za psihično zlorabo otroka. Med drugim je lahko tudi to eden od razlogov, da otrok postane nasilen.
S fenomenom patogenega starševstva se ukvarja ameriški klinični psiholog Craig Childress, tvorec prvega znanstveno utemeljenega in celovitega modela za oceno, diagnostiko in terapijo patogenega starševstva in zavračanja otroka od staršev. Childress na svojem blogu poudarja, da je patogeno starševstvo ustvarjanje patologije pri otroku z namenom zadovoljitve čustvenih potreb staršev. Patološki starš je starš, ki ima nerazrešene travme iz otroštva in manipulira z otrokom, da bi ga pridobil na svojo stran tako, da svoje patologije prenaša nanj. V ta namen namerno ustvarja konflikt med otrokom in drugim staršem in ga sili, naj izbere, hkrati pa svojo patologijo odraža na otroku. “Normalni, razumni starši ne bodo nikoli spravili otroka v takšno situacijo. Normalni starši skušajo zmanjšati konflikte z drugim staršem, saj sočustvujejo z otrokom in mislijo na njegovo dobro,” navaja v blogu.
Konfliktne ločitve ustvarjajo otroke s krivdo
Ustvarjen lažni patološki odnos z enim od staršev uniči otrokov odnos z drugim in temeljito moti preostanek njegovega življenja. V primeru zdravih odnosov se otroci tudi po ločitvi počutijo ljubljene s strani staršev, medtem ko se v konfliktnih ločitvah, ko je eden od staršev patološki, otrok ne počuti ljubljen, odnos z enim od staršev pa je popolnoma porušen. Tako dobimo otroke, ki se čutijo krive za slabe odnose med starši, vse življenje pa jim je uničil tisti starš, ki gleda samo na svoje potrebe in otroka uporablja kot orožje proti drugemu. Childress trdi, da gre v bistvu gre za zakonsko zlorabo, otrok pa posledično lahko zraste v nasilnika. Psiholog pri tem poudari tudi pomembnost prisotnosti matere in očeta v družini in odnosov med njimi.
“Obstoj družine ni sporen, saj ta nastane z otrokovim rojstvom. Ravno otrok je ta, ki združuje oba starša, obe strani,” meni Childress in dodaja, da “če otrok zavrača katero koli stran, pomeni, da zavrača polovico sebe. Pomembno je, da je otrok v družini in da ne sodelujemo le z njim, ampak s celotno družino, da poiščemo družinsko rešitev,” navaja ameriški klinični psiholog.
Učinki starševske odtujenosti je oblika čustvene zlorabe otrok. Potencialni vpliv te zlorabe na otrokovo življenje je lahko uničujoč. Posledice za otroka so lahko (Diagnostični in statistični priročnik Združenja za duševne motnje, Americah Psychiatry):
- oslabljena sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja prihodnjih odnosov,
- znižanje otrokove samopodobe,
- izguba samospoštovanja,
- razvoj krivde, tesnobe in depresije zaradi uničenega odnosa z enim staršem,
- agresivnost in impulzivnost, ki lahko vodita v prestopniško vedenje in
- težave v šoli, slaba koncentracija in spomin.
Childress izpostavlja vlogo strokovnjakov za duševno zdravje pri njihovi vlogi postavljanja diagnoz in obveščanja sodišč, ki se na podlagi njihovih odločitev odločajo v primeru konfliktnih ločitev. Sodišča lahko v teh primerih ustrezno ukrepajo in tako otroka zaščitijo pred nadaljnjimi ali potencialnimi zlorabami, zaradi katerih otroci lahko postanejo nasilniki. Prioritetna naloga psihologov in sodišča je najprej zaščititi otroka in potem zdravljenje simptomov zlorab, ki so različne, zato so tudi postopki različni.
Tanja Brkić