Pravni strokovnjak Zupančič: Take odločbe pišejo pravni bolničarji in medicinske sestre

“Ne, nad njo nisem presenečen. Sem pa negativno presenečen nad vsebino te odločbe. V tej odločbi ni ničesar. Gre za tipično odločbo, ki jih pišejo ‘pravni bolničarji in medicinske sestre’, ki nimajo svoje substance. Gre za ‘nakladanje’,” meni ugledni pravnik Boštjan M. Zupančič. Kot je še prepričan, se odločba ustavnega sodišča bistva zadeve sploh ne dotakne – to je tehtanja vrednot. Govora je o zadržanju 10. člena odloka glede uvedbe pogoja PC v državni upravi. 

“Ustavno sodišče je začasno zadržalo deseti člen odloka, s katerim je vlada želela s petkom v državno upravo uvesti pogoj PC. Pobudo za presojo je podal policijski sindikat. Za zadržanje je glasovalo sedem, proti pa dva ustavna sodnika – dr. Klemen Jaklič in Marko Šorli,” je uvodoma dejal voditelj Teme dneva Luka Svetina. Gre za še eno v vrsti odločitev te sestave sodišča, ki se je s pravnimi argumenti in v okviru ustavnosodne doktrine o zadržanjih preprosto ne da konsistentno obrazložiti, pa je odločitev US sodišča, v svojem sporočilu za javnost, komentiral eden izmed ustavnih sodnikov – Jaklič. Ta je sicer napovedal ločeno mnenje, ki bo za javnost dostopno šele v ponedeljek.

Po navedbah US del odloka od predstojnika organa državne uprave zahteva, da zoper tiste zaposlene, za katere ne bi veljale izjeme, v primeru neizpolnjevanja pogoja prebolevnosti ali cepljenja, ukrepa v skladu s predpisi o delovnih razmerjih. Odlok ne konkretizira teh ukrepov. To pomeni, da lahko predstojnik izvaja postopke, ki jih določata zakon o javni upravi oziroma zakon o delovnih razmerjih. Ukrep v skladu s predpisi o delovnih razmerjih pa je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to nikakor ni mogoče izključiti, da bi bili zoper zaposlene, ki ne bi izpolnjevali pogoja prebolevnosti ali cepljenja, izvedeni disciplinski postopki, pa tudi postopki odpovedi pogodb o zaposlitvi, kot ugotavlja sodišče.

Posledica zadržanja je ta, da bodo zaposleni v državni upravi še naprej sledili pogoju PCT. Zaradi zadržanja tako ne bodo nastale nepopravljive posledice, so še zapisali na US. Tokrat pa je Svetina v oddaji prek videopovezave gostil nekdanjega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice prof. Boštjana M. Zupančiča. Ob tem je voditelj oddaje spomnil, da je US začasno zadržalo deseti člen odloka, s katerim je želela vlada od petka naprej v državno upravo uvesti pogoj PC. Zanimalo ga je, ali je to zanj pričakovana odločitev sodišča in ali je nad njo presenečen. Zupančič: “Ne, nad njo nisem presenečen. Sem pa negativno presenečen nad vsebino te odločbe.” Svetino je zanimalo, kaj konkretno ga je glede vsebine razočaralo.

“Noro je, oprostite izrazu, da ima država sindikalistično policijo. Te pravice policiji US pred leti ni dalo, ker to ni normalno.” Za neko evropsko državo ni normalno, da obstaja policijski sindikat oziroma vojaški sindikat, ki vlaga neke zadeve na US. Ob tem je Svetina spomnil na že navedene besede sodnika Jakliča. Zupančič je ob tem dejal, da ko je prebral določbo, se iz nje ni ničesar naučil, ker tam tako rekoč ničesar ni. Kot je še poudaril, gre za “pravno žvaruno”. Gre za “nakladanje” nekih členov, “bistva” zadeve pa se odločba ne dotakne. “Bistvo” pa je interes izvršilne veje oblasti, da zavaruje delovanje svoje uprave, državnega aparata, kar je pomembneje od interesa policistov, ki sploh ne bi smeli biti zastopani v sindikatu.

V Evropski konvenciji piše, da lahko država omeji zasebnost in telesno integriteto, kadar gre za zdravje
Ali je njihov interes večji kot interes države, da demonizira svoj državni aparat? Na tehtnici sta ti dve vrednoti. In v skladu z 8. členom Evropske konvencije v splošnem velja, da ima država pravico omejiti zasebnost, celo telesno integriteto, kadar je v igri zdravje ljudi. Težava pa je v tem, da se ta člen nanaša na splošno zdravje ljudi, ne pa na konkretne segmente, kot so državna uprava, policija ali vojska. V tem primeru pa ni šlo za splošno populacijo, ampak za segment nekega prebivalstva. Z drugo besedo: ta 8. člen konvencije, ki je prišel v poštev glede cepljenja čeških otrok proti ošpicam, ne more priti v poštev na takšen način. “In v tem je problem. In če bi US izdalo to začasno odredbo na podlagi tega, da ta odlok ne naslavlja celotne populacije, bi bila to druga zgodba.” 

Zupančič pa nam je posredoval še pisno izjavo, ki jo prilagamo na koncu prispevka, ker je v oddaji zaradi tehničnih težav kakovost posnetka slabša. Ob tem smo želeli izpostaviti še nekaj pomembnih citatov iz spodnje izjave, ki bi jih lahko gledalci zaradi težav preslišali ali pa jim je smiselno nameniti nekaj več pozornosti zaradi boljšega razumevanja zadeve: “V tej zadevi je Ustavno sodišče Republike Slovenije izdalo začasno odredbo o zadržanju vladne uredbe o zahtevi po cepljenju za dokazovanje imunosti za zaposlene v državni upravi Republike Slovenije. Vprašanje je, ali je ta vladna uredba skladna s slovensko ustavo.” V zadevi je sicer očitno vprašanje, kako uravnotežiti več ustavnih vrednot v igri, tj. na eni strani vrednoto nemotenega delovanja državnega aparata in na drugi strani varovanje javnega zdravja, kolikor je neposredno povezano z delovanjem državnega uradniškega aparata.

“Po drugi strani pa je odlok, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, očitno poseg v zasebnost zaposlenih v državni upravi, ki so v večini primerov prisiljeni v cepljenje.” Uredba dejansko ne vpliva na tiste zaposlene, ki lahko predložijo potrdilo, da so preboleli bolezen covid-19 in so zato imuni na novo okužbo na eni strani ter na drugi strani imunizirano zaščito drugih v njihovi bližini, ki bi se sicer lahko okužili. Z drugimi besedami – bistvo vladne uredbe je usmerjeno proti tistim, ki niso cepljeni in nočejo sprejeti cepiva. Jasno je, da je odredba o cepljenju resen poseg v telesno sfero domnevno prizadetih javnih uslužbencev. To je poseg v njihovo zasebno življenje, kot ga zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v svojem 8. členu.

Tej sodni praksi so do zdaj sledili in jo potrdili drugi primeri, čeprav se sodišča, vključno z vrhovnim sodiščem, niso ukvarjala z obveznostjo cepljenja. Sčasoma bo zadeva nedvomno prišla na vrhovno sodišče, saj je v Združenih državah Amerike veliko zveznih držav, ki imajo podobne mandatne določbe, kot jih je sprejela Republika Slovenija. “V vsakem primeru pa je vprašanje podobno, pa naj bo to pred nacionalnim ustavnim sodiščem, pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ali v vzporedni ustavnosodni pristojnosti.” Zupančič se je dotaknil tudi področja upravičenosti do sindikalnega združevanja policistov, o čemer smo v grobem že poročali: “Zdi se, da je podrejeno vprašanje, ali imajo javni uslužbenci, tj. vladni uslužbenci, pravico, da se pri sindikatu zastopajo sami glede na to, da so privilegirani, kolikor so javni uslužbenci, in uživajo zaščiteno zaposlitev itd.”

Od te točke naprej je vse odvisno od uravnoteženja ustreznih vrednot. Na eni strani imamo interes ne le države, kar zadeva delovanje državnega aparata, temveč tudi interes širše javnosti, kar zadeva omejevanje širjenja bolezni. Pri tem pa je treba upoštevati, da izpodbijana odredba nima dometa splošne populacije. Nanaša se samo na pripadnike policije, pripadnike oboroženih sil in na splošno na javne uslužbence. “Besedilo odločbe Ustavnega sodišča je pavšalno, razen preprostega navajanja nima jasne linije relevantne argumentacije.” Ne glede na argumente, ki so navedeni v tem besedilu, je vprašanje, kako bi isto vprašanje obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice. To sodišče je že zavzelo stališče do Češke republike, da obvezno cepljenje otrok proti ošpicam ne krši njihovih človekovih pravic. “Zato je mogoče domnevati, da bi Evropsko sodišče tudi v tem primeru zavzelo načelno stališče, da je obvezno cepljenje sprejemljivo.” 

Domen Mezeg