Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je v ponedeljek srečala z misijonarjem na Madagaskarju Pedrom Opeko, ki ga je opisala kot velikega človekoljuba. “Njegov prispevek je navdihujoč, njegova volja, vztrajnost in spodbujanje ljudi k aktivni solidarnosti pa kažipot k boljši, prijaznejši družbi,” je med drugim zapisala ob objavi slik, kjer se nasmejana objema z Opeko. Marsikomu se sodeč po komentarjih, ki so se v zvezi s tem pojavili, zdi, da gre za nekakšen primer licemerja, da bi se s tem nekako prikupila kristjanom.
“Danes me je v predsedniški palači obiskal velik človekoljub in pisatelj, misijonar Padre Pedro Opeka, ki se po osmih letih ponovno mudi v Sloveniji, v domovini svojih staršev. V prijetnem vzdušju sva se pogovarjala o njegovem humanitarnem delovanju v zadnjih petdesetih letih, kolikor deluje na Madagaskarju,” je poudarila predsednica Nataša Pirc Musar in dodala, da se ji zdi navdihujoč njegov prispevek, njegova volja, vztrajnost in spodbujanje ljudi k aktivni solidarnosti pa kažipot k boljši, prijaznejši družbi. Ker pa se ta ni odločno uprla ukinitvi dne, ki je bil posvečen nacionalnemu spominu na žrtve komunizma, in se spretno izmika udeležbi spominskim slovesnostim za izvensodno pobite žrtve, marsikoga takšno navdušenje ob srečanju z Opeko zmoti, saj je sicer znano, da je njegov oče skoraj končal v množičnem morišču na Hrastniškem hribu.
Pedrov oče preživel po čudežu
Čudežno preživetje misijonarjevega očeta Alojza Opeke je v dokumentarcu Pedro Opeka, dober prijatelj prikazal zgodovinar dr. Jože Možina. Junija 1945 se je Pedrovem očetu uspelo kot edinemu rešiti iz morišča domobranskih ujetnikov v rudniških rovih na Hrastniškem hribu. Ko se je ta znašel pred rovi, kjer je zaradi komunistov življenje izgubilo pet tisoč ljudi, ki si jih gnali iz taborišča Teharje, mu je uspelo pobegniti. Pred rovi je po poročanju Družine zmolil k Sveti družini:” Jezus, Marija, Jožef, če je vaša volja, da še živim, pomagajte mi!” Pedro Opeka je v dokumentarcu povedal, da se je tedaj njegov oče uspel razvezati in uiti.
Oče si je namreč tedaj rekel: “Zdaj ali nikoli. Z vso silo in močjo, kar sem jo imel v rokah, sem začel rahljati žice, s katerimi sem bil zvezan.” Ko sta po njegovih besedah stražarja videla, kaj počne, ga nista udarila ali ustrelila, ampak zagrabila vsak z ene strani. “Tolkla sta me po kolenih, da bi me zbila na tla, a sem se opiral ob njiju. Nisem izgubil zavesti, še naprej sem rahljal vezi na zapestju,” je povedal in spomnil, da je uspel zrahljati eno roko in obvladati najprej dva stražarja, nato pa še tretjega. Nato se je ta ulegel in leže bežal. “Ni bilo tako enostavno, dejstvo pa je, da je ušel in se nato mesec dni skrival v gozdu, preden je prišel v Italijo,” je povedal Pedro v zvezi z očetovim preživetjem. V italijanskem begunskem taborišču je njegov oče spoznal njegovo mater, ki je na račun komunističnega nasilja ravno tako prebegnila tja. Po poroki sta se preselila v Argentino, kjer se je rodil sin Pedro.
“Samo resnica nas lahko osvobodi, da skupaj živimo in delamo”
Humanitarec Pedro Opeka je prek posnetka spregovoril na letošnji slovesnosti, s katero se je poklonilo žrtvam komunističnega nasilja, torej večer pred vladno ukinitvijo dne. Argentinsko-slovenski lazarist in misijonar je izpostavil, da je slovesnost veliko znamenje, da Slovenija ne pozablja svojih žrtev komunizma, ki so bili krivično ubiti. “V Sloveniji je še živ čut pravičnosti in ta prihaja iz dna srca veliko dobrih ljudi. Samo resnica nas lahko osvobodi, da skupaj živimo in delamo, kar nam daje vrednote in skupne cilje v življenju in skupnosti. Spominski večer druge svetovne vojne je nujen, da se naslednje generacije Slovencev zavedajo, kakšna krivica se je zgodila tisočim sorojakom,” je dejal Pedro, ki je sicer ob tokratnem obisku Slovenije dal vedeti, da je potrebno, da se Slovenci spravijo. Kot je povedal po poročanju STA, “dolgo časa človekove pravice niso bile spoštovane, ubitih je bilo preveč nedolžnih ljudi“. Ob srečanju s predsednico pa ji je izročil pismo s prošnjo in pobudo za spravo slovenskega naroda.
Usuli so se kritični komentarji
Predsednica republike je sicer v času, ko je bila še predsedniška kandidatka, priznala, da so bili povojni poboji brez sodnih postopkov zločin in da je potrebno več narediti za spravo. Z izgovori, kako naj bi se komemoracije “zlorabljalo za politične obračune”, ni mogoče videti, da bi se v praksi poklonila po krivici pobitim. “Slovesnosti v Kočevskem rogu bi se udeležila le, če bi ocenila, da gre za iskreno dejanje pietete. Vse prepogosto se namreč take slovesnosti zlorablja v dnevnopolitične namene, kar vodi v še večje razdvajanje, ne pa k spravi,” je denimo predsednica odgovorila na povabilo na spravno slovesnost v Kočevskem rogu. V luči tega po eni strani niti ne čudi, da so se v zvezi s prisrčnim obiskom Pedra v predsedniški palači usuli komentarji v smislu: “A ga. Musar ve, kdo je oče spoštovanega Petra O.? Pozna njegovo zgodovino? Se bo šla poklonit spominu na njegovo trpljenje in spominu na njegove sotrpine, ki so bili v groznih mukah pokončani. Po krivici. So se ji odprle oči in ve, da je bil izvršen genocid nad cvetom slovenskega naroda”; “Pa veste, da se je njegov oče rešil iz brezna, kamor so partizani metali na pol mrtve, mrtve in žive ljudi? Vas je kaj sram, da hodite v Dražgoše, romarsko središče partizanov, ki so počeli grozne stvari!? Vas je kaj stisnilo pri srcu, ko ste to prebrali?”; “Pa sej vi v to ne verjamete … v vero in v krščanstvo … kako naj si tale cukr vsepovsod zdaj razlagam”.
Naredila malo korakov, da bi spravo dosegli
Teolog in filozof dr. Janez Juhant je v zvezi z obiskom Opeke pri Musarjevi komentiral, da je dejstvo, da gre v primeru Opeke za pomembnega člana slovenske skupnosti z mednarodnim ugledom in ustrezno moralno in tudi določeno društveno veljavo, zato je razumljivo, da ga predsednica ob takih priložnostih sprejme in torej poskrbi za izvedbo protokolarnega obiska. “Besedno je parkrat že izrazila, da je potrebno spravo opraviti, zdi pa se mi pa, da je naredila malo korakov, da bi konkretno v naši družbeni kasti pokazala, kaj in kako bi to spravo dosegli.” Kot pravi, predvsem pogreša, da bi se izrecno zavzela za to, da bi vsi, ki so bili od komunističnega režima prizadeti, njihovi potomci, predvsem tudi vse izkopane žrtve iz Macesnove gorice ustrezno obravnavani in da dobijo rehabilitacijo, to se pravi ustrezno dostojanstvo, in da ona to širi v slovenskem prostoru.
Zaenkrat po njegovih besedah ni videti, da je predsednica naredila kakšne korake, da državni zbor oziroma tudi vlada prekliče, da se ta odlok, s katerim je bil ukinjen 17. maj kot dan žrtev totalitarističnega komunizma, zopet vzpostavi, in vse druge korake. “To je pravzaprav tisto, kar bi morala predsednica narediti, pa tudi v drugih primerih zelo selektivno obravnava to področje, čeprav vsaj verbalno se je parkrat zavzela, da si bo za to prizadevala. Potrebno bi bilo, da odločno zahteva, da se sprejme odlok, ki ga je vlada naredila, da se domobranske žrtve pokopljejo v Ljubljani in žrtve Romov, ki še vedno čakajo na pokop, in seveda vse druge korake, ki bi pomagali k večji demokratizaciji v Sloveniji in s tem seveda tudi polni rehabilitaciji žrtev in omogočanju, da dobijo ustrezno zadoščenje,” je zaključil.
A.H.