Trumpova administracija ni pustila veliko dvoma – Evropa ni več strateška prioriteta ZDA. S tem se je začel lomiti povojni varnostni red, čigar del je tudi Slovenija. S spreminjanjem ameriških strateških prioritet, postopnim umikanjem iz Evrope, nastaja varnostni vakuum. Nekateri so zmotno prepričani, da ga ni potrebno zapolniti.
Nastajajoči vakuum skuša zapolniti Evropska unija, in sicer z instrumenti, ki so ji na voljo. Obeta se finančna injekcija v nacionalne obrambne sisteme v obliki posojil EU, rahljanje omejitev zadolževanja držav članic in investicije EU v projekte na varnostnem področju.
Gre za nujne poteze, s katerimi se skuša “čez noč” premostiti desetletja zanemarjanja nacionalnih obrambnih sistemov po koncu hladne vojne. Slovenija bi lahko služila kot eksemplarični primer takšnega ravnanja, če ne bi podobno ravnala tudi Nemčija in vrsta drugih evropskih držav.
A obdobje po hladni vojni, ki ga je zaznamovala prevlada ZDA, se nezadržno končuje. ZDA preusmerja svoje resurse in politično pozornost v Pacifik, kjer jih potrebuje bolj kot v Evropi, in Evropa posledično ostaja sama s svojimi slabimi političnimi odločitvami, ki so se nagrmadile v zadnjih nekaj desetletjih.
(Pre)počasno prebujanje Evrope
Razgradnja vojska evropskih držav je bila napačna odločitev še preden se je izkazalo, da se po padcu Berlinskega zidu Ruska federacija ne bo kar tako vklopila v novonastali globalni red. Na to jo je opozorilo več zaporednih budnic. Ruski vpadi v Gruzijo, Čečenijo, nezakonita priključitev Krima leta 2014 in nadaljevanje agresije na Ukrajino leta 2022. Vsaka izmed teh agresij je predstavljala jasno sporočilo, da morajo obrambni sistemi evropskih držav ostati vitalni. A niso, med drugim tudi zaradi ameriškega varnostnega dežnika, ki se je nekaterim zdel večen. Tudi zanašanje na tega se danes izkazuje za politično neodgovornega.
Spreminjajoče zunanjepolitične prioritete ZDA niso Trumpova iznajdba. O “pivotu k Aziji” (gre za skovanko, ki označuje premeščanje strateških resursov v Azijo) je govorila že Obamova administracija. Če se vodstvo EU ne bi preokupiralo z reševanjem planeta potom “zelenega prehoda”, bi lahko že davno predvidela neizogibnost trenutne situacije.
Varnosti vakuum je potrebno premostiti
Da se bo potrebno postaviti na zadnje noge je nekaterim evropskim voditeljem postalo jasno šele, ko jim je to nedavno predočil ameriški sekretar za obrambo Pete Hegseth. Nekateri, po drugi strani, še vedno ne želijo razumeti sporočila. Denimo vlada Roberta Goloba, ki bi del sredstev EU za obrambo namenila krepitvi zdravstvenega sistema in infrastrukture.
Po njihovi oceni je Slovenija varna država z nizko stopnjo ogroženosti. Ampak slovenska varnost in nizka stopnja ogroženosti sta na tej točki primarno povezani z evropskim varnostnim trikotnikom (OVSE, NATO, EU) in našo relativno oddaljenostjo od konflikta – prav gotovo pa ne z našimi obrambnimi vlaganji, ki so bila v preteklih letih zanemarljiva. Varnosti trikotnik se je z rusko invazijo na Ukrajino začel krhati, najprej na ravni OVSE, ki ga je imobilizirala Rusija. Severnoatlantsko zavezništvo maje Trumpova administracija in evropske članice z nezadostnimi vlaganji v obrambne sisteme. Tudi EU ni otok stabilnosti.
Žiga Korsika