Radikalni levičarji postajajo vse bolj obsedeni; napovedujejo brezkompromisen obračun z demokrati

Datum:

V Sloveniji smo priča lahkotnosti zmerjanja s “fašizmom”. S “fašistoidnostjo” je profesor na FDV Stanković za Val 202 nedavno primerjal narodnozabavno glasbo. Prek kolumne v Mladini mu je tovariško priskočil na pomoč Miheljak. Takšno nalepkanje, z narodom in domovino povezanih simbolov, vsekakor ni slučajno, še manj pa upravičeno. V ozadju navadno poteka boj za ohranitev stare družbene klime, posledično pa privilegijev in pozicij. Kar je še bolj strašljivo, napovedujejo brezkompromisen boj proti demokratičnim silam. Profesor Borut Rončević pa Miheljaku sporoča sledeče: “Miheljak je v kolumni kar poimensko naštel nekaj teh, s katerimi se bo potrebno brezkompromisno soočiti … Radikalni levičarji postajajo čedalje bolj obsedeni.” 

Predsednik države Borut Pahor je nedavno izpostavil lahkotnost zlorabljanja besede “fašizem”: “To zmerjanje, ki je postalo nekako precej vsakdanje, zlasti s fašizmom, s stvarmi, ki so bile grozne v naši zgodovini in imajo naši starši in stari starši s tem strašne spomine. S tem … Se zdi, si postrežemo v razpravah, ne da bi se zavedali, kaj pravzaprav govorimo.” Zdi se, da je kritika več kot namenjena profesorju FDV dr. Petru Stankoviću, ki je za Val 202 izjavil sledeče: “S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito unifromno: ena vrednota, en narod ‒ v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili.

Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.” V kolumni tednika ultralevičarske Mladine se mu je v bran postavil akademski kolega Vlado Miheljak. V svojem spisu sicer ni mogel mimo raznih burekov, kulturnih mej Balkana, svoje obremenjenosti z likom in delom Janeza Janše (oziroma njegovim častnim doktoratom iz Prištine) itd. Kanček več pozornosti si zasluži obračunavanje s časnikom Slovenske novice in novinarjem Igorjem Pirkovičem, ki sta se blatenju narodnozabavne glasbe skušala postaviti po robu.

Oba dotična profesorja grozot fašizma vsekakor nista izkusila na lastni koži (sicer ne bi tako lahkotno opletala s takšnim besednjakom). Miheljak denimo še z “mussolinizacijo” in celo imaginarno “dejanševizacijo” (glede na realno stanje v družbenih podsistemih bi prej ustrezal izraz “dekučanizacija”, če se že spuščamo na ta nivo …). Gospoda s FDV-ja pač nista okusila narodnega zatiranja, lakote, taborišč, mučenja in vojne. Prav zato se njuna vehementna uporaba tovrstnega “vokabularija” zdi presenetljiva. Nenazadnje smo takšno besedišče lahko slišali že pri bivšem partijskem šefu Milanu Kučanu, ki je leta 1988 delavce, ki so se zavzemali za samostojnost in demokracijo, ozmerjal s fašisti. Leta 2022 pa v Dražgošah nadaljuje s svojimi opažanji, kar že meji na politično shizofrenijo.

Tednik Mladina parazitira na stroške bolnikov
Enako je ravnal tudi komunistični romunski diktator Nicolae Ceaușescu, zatem pa klavrno končal. Sodilo mu je ljudstvo, ga postavilo pred zid in ustrelilo. Ko se nekdo brez kančka spoštovanja do resničnih žrtev fašizma poslužuje te nizkotne besede, lahko vemo, da gre za nekaj povsem drugega. Običajno se za njo skriva strah pred izgubo raznih bonitet in družbenih pozicij, pridobljenih po partijski (ali krvni) liniji. Gre za ohranjanje družbene klime, ki podcenjuje ambicioznost in resnično uspešnost. Gre za željo po parazitiranju na stroške davkoplačevalcev. In Mladina, za katero piše Miheljak, je del tranzicijskega parazitskega sistema. Napaja se prek mafijskih poslov v zdravstvu, prek žilnih opornic itd.

Vzporedni mehanizem globoke države, knjiga, ki jo je objavil Rade Pezdir, je dodobra razburkala slovensko javnost.

Ob tem nas spomin popelje k spornim podjetjem v zamejstvu in k Vzporednemu mehanizmu, o katerem piše ekonomist Rado Pezdir. Gre za sprego dela akademskih krogov, civilne družbe (Metelkova 6), sodstva, tožilstva, medijev itd. Moramo pa vedeti, da za uspešen razvoj družbe ne zadostujeta le ambicioznost in pošteno delo, ampak je potrebna tudi pripadnost lokalnemu okolju, pokrajini, državi in narodu. Pozitiven odnos posameznikov do teh entitet povečuje skrb zanje. In če je večja skrb, je večji osebni vložek. Tudi zasebno lastnino človek ceni drugače kot javno. In če narodnozabavna glasba v ljudeh prebudi pozitivna čustva pripadnosti, ki krepijo njihovo povezanost z lokalno skupnostjo, njihovo zavednost ter skrb, potem je več kot dobrodošla, celo potrebna.

Domen Mezeg

Sorodno

Zadnji prispevki

Meddržavno sodišče v Haagu zavrnilo protiizraelske ukrepe Nikaragve

Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) je danes zavrnilo zahtevo...

Je Golob znova na počitnicah?

Tina Gaber je ponovno na morju. Je z njo...

3,6-milijonski trik Svobode in Levice

Ocenjeni stroški skupne izvedbe volitev in treh referendumov znašajo...

Socialistični bajoneti uspeli odgnati še eno tuje podjetje iz Slovenije

Slovenskim aktivistom je očitno uspelo odgnati podjetje Glovo, ki...