Poslanci DZ so z 80 glasovi za in nič proti izglasovali zakon o pomoči gospodarstvu zaradi visokih povišanj cen električne energije in zemeljskega plina. Na mizi je bilo 40 milijonov, ki jih bo vlada razdelila med velika podjetja, te pa bodo državno pomoč morale porabiti do marca prihodnjega leta. Obeta se še veliko več, naslednje leto bi se morda lahko razdelilo celo do milijarde evrov, je napovedal predsednik vlade. Sicer visoke cene električne energije kritična javnost že od samega začetka povišanj sprejema z veliko mero začudenja, saj je Slovenija na področju električne energije skoraj povsem samozadostna in posledično odporna na cenovna nihanja na mednarodnih trgih. Očitno je, da gre v ozadju za vojno dobičkarstvo prodajalcev električne energije.
Slovenija je na področju oskrbe z električno energijo skoraj povsem samooskrbna. Sami proizvedemo kar 85 odstotkov električne energije, ki jo dobimo iz različnih virov. Okoli 40 odstotkov elektrike proizvedemo v jedrski elektrarni Krško, v termoelektrarnah okoli 35 odstotkov, v hidroelektrarnah 25 odstotkov. Preostanek domače proizvodnje proizvedemo z alternativnimi viri, preostalih 15 odstotkov pa v Slovenijo pride iz tujine. Zaradi teh dejstev je v kritični javnosti završalo že ob prvih napovedanih dvigih cen električne energije. Kot je dejal ekonomist Matej Lahovnik: “Sava teče enako kot prej in Nek obratuje enako kot prej, zato res ni razloga, da se bo podražila manjša tarifa kar za 66 %, višja za 34 %, enotna pa za 41 %.”
V gospodarstvu so predlog zakona sicer podprli. Številna podjetja so se zaradi draginje znašla v hudi stiski, a kot izhaja iz njihovega predloga, ki so ga naslovili na vlado Roberta Goloba, obstaja ustreznejša rešitev. Trdijo, da bi morali na cene električne energije uvesti cenovno kapico, distribucijskim družbam pa pristriči peruti. V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) so svoje predloge pojasnili tako. “V Sloveniji proizvedemo od 80 do 85 odstotkov elektrike, ki jo porabimo, in ta elektrika je v 95 odstotkih proizvedena v družbah, katerih lastnik je država, ki obvladuje tako skupščine družb, nadzorne svete kot uprave ter seveda regulativno okolje. Za vso to elektriko vemo, kakšna je ‘poštena’ cena,” so zapisali v GZS, kjer očitno zasledujejo idejo, vsaj v teh razmerah, da je namen državnega lastništva v tem sektorju prav v tem, da zagotavlja netržne cene, ki v prvi vrsti zagotavljajo delovanje infrastrukture. Njihov predlog je naslednji: “Predlagamo, da se da se s 1. 1. 2023 uvede instrument omejitve cene (kapice) tudi za gospodarstvo po vzoru Španije in Portugalske.” Zapisali so še, da naj bo cena za gospodarstvo ponderirana (80 odstotkov “poštene” slovenske cene in 20 odstotkov tržne, uvožene cene).
V GZS so izrazili tudi ostro nasprotovanje predlogu zakona v delu, da bi imela dostop do sredstev ne bi imela podjetja, ki so povečano ceno energentov prenesle na svoje kupce. “Vsako povišanje cene ni posledica dviga cene energentov, saj stroški energentov niso edini stroški. Tudi inflacijske razmere in rast cen surovin so vsekakor vplivale na dvig cen,” so zapisali v odzivu na predlog vlade.
Opozicija zahteva razširitev kroga upravičencev
Zakonu se sicer obeta široka podpora, saj ga načeloma podpirajo tudi v opoziciji. Tako v SDS kot v NSi je prevladalo mnenje, da bi moral vladni predlog zajeti več upravičencev, tudi tiste, ki se ukvarjajo z ribištvom in primarno kmetijsko dejavnostjo. Hkrati tudi predlagajo, da bi bilo potrebno nasloviti dvig cen en samo električne energije, temveč tudi energentov, kot je na primer utekočinjeni naftni plin, les, sekanci, kurilno olje itd. Iz opozicijskih vrst je bilo tudi slišati, da bi bilo potrebno razširiti tudi obdobje znotraj katerega bodo upravičenci uveljavljali zahtevke.
Bistveno vprašanje: Kaj poganja visoke cene električne energije?
Široka podpora zakonu je razumljiva, saj zakon naslavlja akutne potrebe gospodarstva, kar pa ne pomeni, da je bilo bistveno vprašanje naslovljeno: Kaj poganja visoke cene električne energije? Družbe, ki prodajajo električno energijo, se izgovarjajo, da so cene na mednarodnih trgih zaradi vojne v Ukrajini višje, a še enkrat, le te ne bi smele bistveno vplivati na končno ceno, ki jo plača porabnik, saj je domača proizvodnja odvisna od dejavnikov, ki z vojno v Ukrajini nimajo nič. Visokih cen tudi ne more poganjati zvišana proizvodna cena električne energije. Stroškovna cena megavatne ure v jedrski elektrarni Krško znaša približno 30 evrov, kot je moč prebrati na njihovi spletni strani, z dobavitelji jedrskih goriv pa imajo sklenjene dolgoročne pogodbe, zato na ceno slednjih mednarodni trgi še niso mogli vplivati.
Zaradi tega smo poslali naslednja vprašanje na upravo Jedrske elektrarne Krško:
- Kakšna je stroškovna cena megavatne ure elektrike, ki jo proizvede NEK?
- Po kakšni ceni NEK prodaja energijo ekskluzivnemu odjemalcu GEN-I.
Zadnje vprašanje smo zastavili, saj je GEN-I eden najpomembnejših igralcev na trgu električne energije, z NEK pa ima sklenjeno ekskluzivno pogodbo o odjemu. Cene po kateri GEN-I odkupuje električno energijo tako ena, kot druga družba ne želi izdati, kljub temu, da sta obe družbi v državni lasti. Kot smo zapisali v članku z naslovom Poznavalci energetike prepričani, da bi Gen-I moral imeti donosnost vsaj na ravni nemške družbe – oglejte si razliko! gre za preprosto norčevanje iz slovenskih davkoplačevalcev.
Andrej Žitnik