Državni zbor je po predhodni zavrnitvi na mandatno-volilni komisiji zavrnil tudi končno imenovanje višjega sodnika Borisa Gabrijela Hrovata za vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku.
Zanj je glasovalo 33 poslancev, proti pa jih je bilo 44. S tem je postal edini od sedmih predlaganih kandidatov, ki v parlamentu ni prejel zadostne podpore, čeprav ga je Sodni svet pred tem podprl soglasno. Sodni svet in Vrhovno sodišče RS sta odločitev parlamenta nemudoma označila za politični konstrukt, ne za strokovno presojo, ter izpostavila, da poslanci zanjo niso ponudili nobenih pojasnil. Gre za že viden scenarij – ko državni zbor zavrne soglasno potrjen predlog Sodnega sveta, se avtomatično sproži alarm o ogrožanju neodvisnosti pravosodja. Nihče pa se resneje ne vpraša, kaj tiči v ozadju zavrnitve in kakšno ogledalo nastavlja sistemu, v katerem je takšen veto postal anomalija, namesto da bi veljal za legitimen mehanizem nadzora.
Primer Hrovat in odločitev o priporu
Sodnik Hrovat, ki že več kot dvajset let opravlja sodniško funkcijo, je trenutno vodja kazenskega oddelka na Višjem sodišču v Ljubljani. Leta 2022 je bil član senata, ki je v postopku zoper novinarja Bojana Požarja odredil prisilno privedbo in celo pripor. Požar je bil na prvi stopnji sicer oproščen očitkov o razžalitvi, ki sta jih vložila nekdanja lastnika Večera. Vrhovno sodišče je kasneje sklep o priporu razveljavilo z obrazložitvijo, da ukrep ni bil nujen, saj navzočnost obdolženca na obravnavi ni bila obvezna. Pripor namreč pomeni hud poseg v osebno svobodo in zahteva izpolnjevanje izjemno strogih pogojev, zato ne more služiti zgolj zagotavljanju navzočnosti, če ta po zakonu ni nujna. Hrovat je pred Sodnim svetom to odločitev označil za napako. Svet je njegovo pojasnilo sprejel kot zadostno in predlog za njegovo imenovanje soglasno poslal v državni zbor, poslanci pa so se odločili drugače. Proti so glasovali poslanci SDS, NSi, SLS, Fokusa, Demokratov in dela stranke Resni.ca. Pri drugih kandidatih, ki jih je mandatno-volilna komisija prav tako zavrnila, so poslanci na končnem glasovanju ravnali drugače.
Sodni svet in notranja kontrola
Sodni svet sestavlja enajst članov: šest jih izmed sebe izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo, pet pa jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov (131. člen Ustave RS in zakon o sodnem svetu). Ko organ s sodniško večino soglasno predlaga kandidata, ki je pred tem sprejel napačno in kasneje razveljavljeno sodno odločitev, to jasno kaže na pomanjkljivosti notranjega nadzora v pravosodju.
Ob tem se velja spomniti na primer iz novembra 2010, ko je javnost spremljala podobno politično-pravno bitko ob imenovanju Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS. Masleša je takrat užival podporo Sodnega sveta in občne seje vrhovnih sodnikov, potem ko sta se oba organa seznanila z očitki. Vendar podpora med vrhovnimi sodniki ni bila popolnoma enotna – zadržke sta izrazila Marko Šorli in Barbara Zobec. Opozicija v parlamentu pa je opozarjala na Masleševo vlogo preiskovalnega sodnika v osemdesetih letih (vključno z dogodki iz leta 1984), njegovo partijsko funkcijo in druge vidike njegove preteklosti v prejšnjem sistemu. Državni zbor ga je 23. novembra 2010 z levosredinsko večino kljub temu imenoval s 47 glasovi za in 32 proti. Iz teh primerov je razvidno, da tudi sestava državnega zbora neposredno vpliva na to, kateri predlogi Sodnega sveta prejmejo podporo in kateri ne. Pri Masleši bi desnosredinska večina v parlamentu skoraj zagotovo pomenila, da na čelo vrhovnega sodišča ne bi bil izvoljen. Prav takratna sestava parlamenta je omogočila njegovo imenovanje – kljub očitkom opozicije in zadržkom dela vrhovnih sodnikov. Takšne odločitve pa imajo dolgoročne posledice tudi za politično občutljive in odmevne postopke, kot sta bili afera Patria in zadeva Balkanski bojevniki.
Prihajajoče spremembe in odvzem pristojnosti državnemu zboru
S 1. januarjem 2027 se bo začel uporabljati nov zakon o sodnikih, ki ga je sprejela prejšnja vlada. Po novem bo imenovanje že izvoljenih sodnikov na višja mesta, vključno z vrhovnim sodiščem, prešlo v izključno pristojnost Sodnega sveta. Državni zbor bo tako pristojen le še za prvo izvolitev kandidata v sodniško funkcijo. S to spremembo parlament izgublja zadnjo formalno možnost, da zavrne napredovanje sodnika, ki že opravlja to funkcijo. Nekdanji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je takšno ureditev označil za »res nevarno prakso«. V pogovoru na Novi24TV je opozoril, da bo čez dva meseca, ko začne veljati zakon prejšnje oblasti, Sodni svet lahko samostojno imenoval katerega koli sodnika – vključno z omenjenim Hrovatom –, saj parlamentu jemlje pristojnost za potrjevanje vrhovnih sodnikov. Poslance je pozval, naj izkoristijo vse ustavne in zakonske možnosti ukrepanja, pravno stroko in državljane pa, naj proces pozorno spremljajo.
Podobno kritično stališče je že večkrat izrazil tudi nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec. Meni, da odvzem zadnje besede državnemu zboru pomeni krepitev korporativizma in sodnih oligarhij. Sodstvo se bo s tem še bolj zaprlo v lasten mehurček ter postalo odgovorno predvsem samo sebi, mehanizem zavor in ravnotežij pa bo dodatno oslabljen. Zobec poudarja, da imenovanje v parlamentu daje sodnikom večjo legitimnost, saj se sodbe izrekajo v imenu ljudstva, hkrati pa na seji parlamenta poteka javna razprava, ki je v zaprtih postopkih Sodnega sveta ni. Je pa ddr. Jaklič v širšem kontekstu že večkrat opozoril, da v Sloveniji vladavine prava nimamo niti v teoriji niti v praksi, saj zanjo niso izpolnjeni niti osnovni pogoji. Skupaj s sodelavci je pred leti predlagal model, po katerem bi sodnike in tožilce v parlamentu potrjevali z dvotretjinsko večino, postopek pa bi bil povsem odprt pred očmi javnosti. Takšen pristop bi zahteval širše politično in strokovno soglasje ter na dolgi rok omogočil bolj pluralno sestavo sodstva. Namesto tega se je sistem premaknil v nasprotno smer – proti še večji samoregulaciji Sodnega sveta in manjšemu vplivu voljenih predstavnikov ljudstva. Če bo Sodni svet od januarja 2027 lahko samostojno imenoval tudi sodnike, ki jih je državni zbor pred kratkim zavrnil, se formalna zavora parlamenta zmanjša na minimum.
Zaprta hierarhija in kontinuiteta
Sodstvo deluje kot zaprta hierarhija, saj so napredovanja, ocene, disciplinski postopki in imenovanja v rokah tistih, ki so že znotraj sistema. Javnost tako pogosto spremlja primere, v katerih morajo napačne odločitve nižjih sodišč popravljati šele višje instance. Ob večletnih sodnih postopkih se v družbi utrjuje občutek selektivne pravičnosti – vtis, da sistem navadne državljane hitro kaznuje, vplivni posamezniki pa ostajajo nedotakljivi. Primeri, kot so bili zapor vodje opozicije tik pred volitvami (ki ga je kasneje razveljavilo ustavno sodišče) ali postopki zoper novinarje, ki kritizirajo sistem, tako niso naključje. So neposredna posledica kadrovske sestave, ki se je oblikovala skozi desetletja, ko je leva politična večina obvladovala ključna imenovanja in zakonske spremembe. Strukture, ki izvirajo iz obdobja pred letom 1991, so se v novi državi ohranile in se ji prilagodile. Prepletenost pravosodja s politiko, mediji in deli gospodarstva je kritikom dajala utemeljen razlog, da govorijo o »mafijski levici«, ki ščiti status quo. Ta zaščita pa ni le politična, temveč tudi institucionalna. Organi znotraj pravosodja so namreč zasnovani tako, da omogočajo kontinuiteto, medtem ko vsak poskus zunanjega nadzora ali intervencije nemudoma označijo za napad na neodvisnost sodstva.
Rešitev pred sodno kasto – mednarodni nadzor
Zapleti z imenovanji sodnikov tako niso tehnična težava, ampak simptom sistemske blokade. Ker so notranji nadzorni mehanizmi šibki in ostajajo v rokah iste kaste, kot zadnja možnost javnosti preostajata zunanji pritisk ter mednarodni nadzor (GRECO in evropska sodišča). Dokler se zaprta hierarhija ne spremeni, bodo posamezne parlamentarne zavrnitve le začasne »ovire«. Spremljanje tega procesa zato ni stvar politične pripadnosti, temveč vprašanje, ali sistem, ki odloča o svobodi državljanov, sploh še deluje po načelih pravne države. Kot je v podobnem duhu zapisal uporabnik na družbenem omrežju X: »Sodstva ne more rešiti neizvolitev enega, nobenega ali vseh sodnikov. Sodstvo deluje hierarhično in se oklepa varnosti, ki mu jo zagotavljata (levosredinska politika) ter dvotretjinska večina, potrebna za spremembo ustave in zakona. Edina možna pot je mednarodni nadzor, česar pa ustavno sodišče ne more prepovedati.«
Petra Janša, Demokracija