Danes je vendarle začela veljati zloglasna novela zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki je “ponarodela” kot “zakon o štempljanju”, ki bo drastično posegel v beleženje evidence delovnega časa in povzročil dodatno birokratsko navlako tako za delodajalce kot (predvsem) delojemalce, ki bodo morali po novem beležiti vsak odhod z dela kot tudi malico in “čik pavzo”.
Vsaka minuta bo zabeležena kot v kakšni Orwellovi distopiji 1984. Zakon je nekakšna simbolika socialistične birokracije, ki jo v slovenski prostor vnaša glavna stranka koalicije – stranka Levica. Hkrati pa zakon predstavlja tudi prestižno moč Levice v koaliciji – kljub nepriljubljenosti zakona, je ta začel veljati. Koalicija raje razpade, kot da užali Levico in njeno ulico.
Kako se bo stvar zapletla v primerjavi s trenutnim stanjem? Delodajalci bodo morali po novem voditi izredno podrobno evidenco o zaposlenih, stroških dela, izrabi delovnega časa in oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu. Sicer je bilo potrebno vodenje evidenc že doslej, a ni bilo zakonske obveze, da se to dogaja podrobno, niti ni bil definiran način, kako se to mora narediti.
Zdaj bo potrebno voditi vsak dogodek, ki se zgodi čez dan, in sicer z minutno natančnostjo. Se pravi, prihod na delo, malica, kratka pavza, odhod z dela – vsak dogodek mora biti zapisan na minuto natančno. Seveda bo to obremenjevalo podjetja, saj bodo morala najbrž zaposliti nekoga, ki bo izključno kolektivno vodil takšne evidence (v velikih podjetjih bo šlo za masovno bazo podatkov), a največja obremenitev bo beleženje za delavca samega, saj jim bo v poklicih, ki potekajo bolj svobodno, povzročal obilo preglavic. Bolj se družba premika proti drugačnim oblikam dela – pogodbeno delo, delo od doma, delo, razdeljeno na tranše, delo skozi ves dan, a ne vsako uro … – bolj politika stremi k temu, da bi vsa industrija bila urejena kot v manufakturnem kapitalizmu leta 1920, ko so praktično vsi delavci delali preprosta fizična opravila na istem delovnem mestu ob istem času.
Simbolika Levičinega zakona
Zakon je sicer predvsem simbol premoči sindikatov in stranke Levice – se pravi skrajno levega elementa v vladi, ki vlado vodi, usmerja in ji daje vizijo – zdi se, kot da je predsednik vlade Robert Golob nekakšen potnik na vlaku, katerega strojevodja je Levica. Pri tem je še posebej zanimiv interni koalicijski boj med Levico in njeno sestrično SD. Minister za gospodarstvo Matjaž Han ni skrival svojega nezadovoljstva nad zakonom in ga celo proglasil za neizvedljivega. “Možnost nekega gentlemanskega dogovora najbrž obstaja. Tudi to, da smo naredili napako, bomo morali priznati,” je samozavestno povedal Han, kljub temu da je bil zakon aprila v državnem zboru podprt s strani vse koalicije.
Takšne gasilske akcije so seveda prikaz kaosa znotraj koalicije, a to, da zakon kljub napovedim ni bil spremenjen, dodatno kaže na moč Levice znotraj koalicije – stranke, ki se je za mišjo dlako prebila v parlament. A vendarle je vodilnim v Gibanju Svoboda jasno – na Gregorčičevi so zaradi mogočnega stroja leve “ulice” in medijev in ta stroj se lahko zaroti tudi proti njim. Tako na ulicah kot v medijih. V tem okviru je potem jasno, zakaj se vztrajno ignorira pozive gospodarskih združenj, zbornic in združenj delodajalcev – v okviru razrednega boja, katerega bije trenutna vlada, predstavljajo sovražnike: kapital, proti kateremu se je potrebno boriti.
Zato je videti, da je celotna država v stanju nekakšne trajne paralize, kjer močni lobiji iz ozadja diktirajo skrajno levo politiko, ki počasi sabotira gospodarstvo, kar je na daljši rok sicer levi politiki v prid, saj predstavlja politiko razočaranih, jeznih, propadlih, revnih, katerim nato ponudi navidezne rešitve v obliki ogromnega državnega aparata. Vprašanje pa je, kako dolgo lahko takšna politika traja. Kje bo točka preloma, ko bodo ljudje videli, da so kupili enosmerno vozovnico v revščino?
Mitja Iršič